Mežičan Borut Čegovnik – doktor medicine, specialist interne medicine, športnik in svetovni popotnik. Da se je po gimaziji vpisal na medicino, kjer je septembra leta 1988 tudi diplomiral, ni bilo presenečenje. Zdravnik je bil namreč tudi njegov oče. Sloveniji je pred nekaj desetletji odkril kriket in je tudi danes motor mežiškega kriket kluba. Poleg kriketa pa so njegova velika ljubezen potovanja: če ni v beli halji v bolnišnici ali beli opravi na igrišču za kriket, potem je gotovo kje po svetu.
Že od leta 1992 pa je tudi v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana.
Ja, že skoraj 25 let delam v kliničnem centru v Ljubljani, natančneje v Bolnici dr. Petra Držaja na Kliničnem oddelku za hipertenzijo, to je na intenzivnem oddelku. V letih 1993 in 1994 sem bil na specializaciji v New Yorku v Flushing Hospital Medical Center (Albert Einstein College of Medicine), nato sem nadaljeval specializacijo interne medicine v UKC Ljubljana, po opravljenem specialističnem izpitu pa sem delal na intenzivnem oddelku KO za hipertenzijo v Bolnici dr. Petra Držaja. V svojih zgodnjih zdravniških letih sem delal tudi na urgenci kot član prvih reanimacijskih zdravniških ekip na terenu. Tako sem kot član te ekipe v času vojne za Slovenijo v živo doživel bitko pri Trzinu. Prišel sem na nočno izmeno in od tam takoj v Trzin »na fronto« reševat ranjence! Kot zdravnik sem bil večkrat tudi dežurni v Državnem zboru Republike Slovenije ob pomembnih odločitvah, denimo ob sprejemu ustave, Brionske deklaracije in podobno.
Starši ne živijo več, brat Dušan je večinoma v Nemčiji … Se v Mežico kljub temu pogosto vračate?
V Mežico rad pridem, da se srečam s sorodniki, prijatelji in znanci. Rad grem v hribe, še posebno na Peco, ki me vedno znova očara, v vseh letnih časih. Zaradi kriketa pa od aprila do konca septembra, kolikor najmanj traja obdobje tekem, prihajam pogosteje.
Kriket v deželi pod Peco
Da, zanima me ravno kriket, za Slovence precej eksotičen šport.
Dejstvo je, da smo z mojimi vrstniki in prijatelji eni prvih »domorodcev«, ki smo se pri nas začeli ukvarjati s tem športom, ki nas je ponovno povezal, in tako smo trenutno ena redkih »domorodskih« ekip ne samo na Slovenskem, ampak tudi v celotni celinski Evropi z izjemo Nizozemske in Danske. Pravzaprav smo neke vrste eksoti oziroma posebnost, ki je v Alpah ne bi pričakovali. Pripadniki narodov, pri katerih je kriket tradicionalni šport, seveda ustanavljajo klube povsod po svetu. Nas pa so nekje poimenovali »lost cricket tribe«, ker smo se vendarle ohranili po toliko letih »izolacije« od sveta kriketa in »hibernacije« med letoma 1982 in 2003.
Pa greva s spominom še malce nazaj v preteklost. Prav vi ste bili tisti, ki ste ta šport prinesli v Mežiško dolino, lahko rečemo kar v Slovenijo.
Kriketa sem se naučil med tečajem angleščine leta 1974 v kraju Birchington v Kentu, kjer sem bival pri dobrem igralcu kriketa. Kent naj bi bil zibelka kriketa, in razdalja je bila v tistih časih »daljša«, s tem pa tudi naša vez z izvorom. Kriket je v deželah svojega izvora zelo priljubljen, ker ima dolgo tradicijo, zanimiv je zaradi kombinatornosti, raznovrstnosti in ne nazadnje tudi družabnosti. Lahko ga igra staro in mlado, tudi na rekreativni ravni je zelo zanimiv in družaben, saj tekme trajajo tako dolgo, da je treba vmes še kaj pojesti in popiti. Je pa tudi med igro in odmori veliko priložnosti za pogovarjanje in druženje. Eden od možnih razlogov za tolikšno priljubljenost v deželah kriketa je tudi to, da imajo v tem športu absoluten primat, ki ga tudi vztrajno čuvajo in ohranjajo. V svetovnem vrhu, kjer je zgolj deset tako imenovanih dežel »test« kriketa, so Anglija, Avstralija, Bangladeš, Indija, Južna Afrika, Karibi (več držav s področja zahodnih Antilov), Nova Zelandija, Pakistan, Šri Lanka in Zimbabve. Tekme »test« kriketa, denimo, so petdnevne. Drugim državam je praktično nemogoče zadostiti kriterijem, da bi dosegli ta poseben »test« status.
Najbrž tudi Slovenija spada v to kategorijo, ki so jim kriteriji »test« kriketa domala nedosegljivi.
Kljub temu da je to nedosegljivo – Slovenija je v kriketu palček in želimo si prav to –, pa se po vzoru hokeja na ledu, ki nima dosti več klubov, kot jih imamo v kriketu, slovenski klubi uvrščajo na olimpijade.
Kriket se na prvi pogled zdi dokaj gosposki šport; bela obleka na zeleni travnati podlagi precej izstopa.
Oprave za kriket ne bi opisal kot gosposke, prej kot praktično. Bela barva oblačil naj bi bila primerna zaradi dolgotrajne izpostavljenosti soncu, saj tekme večinoma potekajo od 11. pa do 17., 18. ure, in to poleti v najhujši vročini. Čelada, ščitniki za obraz, golena, kolena, stegna in rokavice so potrebni zaradi zaščite pred hitro in trdo usnjeno žogo. Kljub izdatni zaščitni opremi pa poškodbe in modrice niso redke. Veselimo se že sezone, v kateri bomo gostili klub iz daljne Avstralije.
Dobro »mreženje« mežiškega kriket kluba
Mežiški kriket klub je tudi za slovenske razmere majhen klub, kljub temu da le-teh ni veliko.
Trenutno ne moremo konkurirati drugim slovenskim klubom, ki imajo igralce iz tradicionalnih dežel kriketa. Če pa bi dosledno upoštevali določila o dovoljenih kvotah igralcev iz inozemstva, bi lahko bila Mežica ne samo slovenski, ampak verjetno kar evropski/celinski prvak. Od rta Roca do Urala lahko povsem domače ekipe preštejemo na prste obeh rok, če ne celo samo ene!
Zato pa na drugi strani dobro »mrežite« in imate veliko stikov s klubi po svetu.
Da, dobre povezave imamo s kriket klubom Wealdstone Corinthians iz Londona, s katerim smo tudi pobrateni. Pri nas so bili dvakrat, tudi mi smo jim dvakrat vrnili obisk. Organizirali so nam tekmo proti ekipi uslužbencev britanskega vladnega kabineta in finančnega ministrstva Her Majesty Treasury and Cabinet Office CC v Cambridgeu in proti ekipi Marcusa Berkmanna, britanskega publicista in avtorja knjige »Rain Men« na igrišču Knebworth Palace. Z Berkmannovo ekipo smo bili enkrat tudi na skupni turneji v zahodnem delu Združenih držav Amerike in Mehiki. Stike imamo tudi s Morton Cricket Club iz Edinburgha (pri nas so bili dvakrat, mi pri njih trikrat), zelo povezani smo tudi s klubom iz Vrbe pri Vrbskem jezeru (Cricket Club Velden), kjer smo velikokrat gostovali, prav tako tudi oni pri nas. Dvakrat smo gostovali na Madžarskem, trikrat na Malti, potem tudi na Irskem v Dublinu, v Srbiji v Beogradu in na Hrvaškem v Zagrebu. Letos septembra bomo gostili prvi avstralski klub; prenočevali bodo v Šentanelu, na večerjo po tekmi pa jih bomo povabili na izletniško kmetijo k Vojaku nad Mežico, od koder je tak pogled na Peco, da še mene vedno znova povsem prevzame. Izjemno je očaral tudi Otočane, ki smo jih gostili, in brez dvoma bodo navdušeni tudi Avstralci.
Tudi igrišče pri Šurniku, vpeto med Mežo in regionalno cesto, plod prostovoljnega dela, se je znašlo v knjigi najbolj prestižnih igrišč na svetu.
Da, naše igrišče pri Šurniku je našlo mesto v knjigi Briana Levinsona »Remarkable Cricket Grounds«, in sicer zaradi presenetljive originalnosti naše zgodbe ter čudovite lege v alpski pokrajini, kjer pričakuješ vse kaj drugega kot igrišče za kriket s povsem lokalno ekipo, protagonisti katere se poznajo in družijo že od otroštva dalje, ko so skromno sanjali o tem, kar danes doživljajo. Pravzaprav je prihodnost uresničila ali celo presegla že prehodno pozabljene sanje. Na impresivno družbo v knjigi smo lahko samo ponosni, pravzaprav smo počaščeni, da so nam izkazali takšno priznanje, da so nas umestili v njeno sredico.
Strast do potovanj že od mladosti
Vaše življenje pa polnijo tudi potovanja. Ko niste v bolnišnici ali na igrišču za kriket, vas lahko več kot v Ljubljani srečujemo po poteh po vsem svetu.
Delo v medicini je zanimivo, a tudi težko in naporno. Potrebni so aktivni odmori, to so med drugim tudi potovanja. Še kot študent sem 1986. povsem sam potoval s transsibirsko železnico iz Moskve prek Mongolije do Pekinga in nato vse do Tibeta – z vlakom in avtobusom! To je bilo res pravljično potovanje, ker sem takrat šel prvič tako daleč sam, kot samostojni popotnik; kot trinajstletnik sem v Anglijo vendarle potoval v organizirani skupini učencev iz Avstrije, z Bavarske in Južne Tirolske. Leto pozneje smo šli štirje absolventi z vlakom iz Ljubljane vse do Hong Konga. To je bila posebna dogodivščina, saj smo potovali pozimi, čez vse podnebne pasove in družbenopolitične sisteme. V Venezueli nas je nekje v notranjosti sredi ceste v džungli več ur zadrževala skupina vojakov, ker sem namesto taksista vozil avto, kakšnih drugih večjih težav pa na srečo in hvala Bogu nisem imel! V Pekingu so me leta 1986 lovili prevarantski menjalci denarja, njihovo namero pa sem preprečil tako, da sem jih prevaral kar sam in se izgubil v množici! Ko sem organiziral izlet s petimi sodelavkami v Marakeš, so naju z eno od sodelavk v trdi temi v medini, starem mestnem jedru, skušali zavesti vsiljivi in pohlepni prevaranti, a sva se nekako le prebila iz primeža in labirinta. Pozabil sem še na protest proti Mongoliji na povratku s Kitajske, ko je cel vlak čakal zaradi slovenskega absolventa, ki je vztrajal in trem kolegom dokazoval, da ne potrebujejo tranzitnega vizuma (to sem namreč nekje prebral). A na koncu je bila pametnejša Mongolija, saj je odnehala in ga spustila čez.
Svet je z nizkocenovnimi letalskimi prevozi postal bolj dostopen, vendar se je na vsako pot treba dobro pripraviti. Kako je to pri vas?
Na potovanja se skušam pripraviti z branjem beletristike, literature o zgodovini dežele, gledanjem filmov, sežem seveda tudi po vodnikih, čedalje več uporabljam spletne, denimo Wikitravel in Triposo. Po deželah in mestih potujem z javnimi prevoznimi sredstvi, saj tako prihajam v stik z domačini, ki so v večini dežel prijazni. Povsod se najdejo prevaranti, ki pa se jim iz principa ne pustim! Turizem je ljudi žal spremenil, marsikje polakomnil. Včasih je potrebna previdnost, da pri tem ne prestopiš meje. Zadnje čase presekam zimo v Jugovzhodni Aziji, kjer se počutim dokaj varno, tudi podnebje je ugodno, ljudje so prijazni … Navdušili so me Kambodža z Angkor Watom, Burma z Baganom, Laos in Vietnam. V večino od teh dežel sem pripotoval pozno zvečer brez rezerviranega prenočišča, pa sem se znašel s pomočjo prijaznih ljudi. Tu so ljudje zares prisrčni, narava je radodarna, pokrajina slikovita, kultura bogata, zgodovina zelo zanimiva, a žal tudi bridka. Z optimizmom me navdaja napredek v deželah, ki jih obiskujem, čeprav občudujem njihovo davno tradicijo in kulturo. Najbolj me prizadene, da številnim ljudem še danes niso dostopni osnovni higienski pogoji, denimo neoporečna pitna in sanitarna tekoča voda. Mnogokrat v radovednosti želimo videti in doživeti več, kot je primerno, in pri tem ne pomislimo, da lahko prizadenemo dostojanstvo domačinov. Zelo poučno je bilo, ko sem v Tibetu želel videti nebesni pokop, a me je od tega na srečo odvrnil ameriški dopisnik časnika Los Angeles Times v Hong Kongu Marlowe Hood, ki mi je pojasnil, kako nesrečni so Tibetanci, ker hočejo Kitajci iz tega rituala narediti turistično atrakcijo.
Veliko ljudi na popotovanjih po svetu snema in fotografira ter to širi po spletu. To jih velikokrat tako zaposli, da pozabijo uživati v potovanju.
Včasih sem na potovanjih pisal dnevnik in fotografiral, najboljši prizori pa so itak ostali neposneti. Oboje sem opustil, ob večerih pa skušam podoživeti in obuditi nedavne izkušnje. Odkar uporabljam pametni telefon in tablico, sicer spet fotografiram, a tega ne jemljem kot resno fotografiranje. V nekatere dežele odhajamo z informacijami, ki velikokrat temeljijo na subjektivnih podatkih ter predsodkih, in vedno znova sem pozitivno presenečen, ko na lastni koži doživim prijaznost in gostoljubje tam, kjer naj ga ne bi bilo moč pričakovati. Ljudje z različnih koncev sveta smo si v marsičem različni, a smo si v še več pogledih podobni!
Kakšni so načrti svetovnega popotnika za prihodnje?
Trenutno me še vedno zanima Indokitajski polotok, pozneje pa Južna Amerika in Afrika. Nekoč bi rad obiskal tudi Avstralijo in Novo Zelandijo … Tja bi bilo najbolj zanimivo potovati na turnejo. S kriket klubom, seveda.
Jon Petek
