Mussolini je npr. bil član socialistične stranke med leti 1903 – 1914. Z doktrino socializma se je dokončno razšel l. 1919, ker je bil po njegovem socializem preveč okorel, neaktiven in nazadnjaški, obdržal pa je veliko prvin socialistične doktrine, torej se lahko mirno poudari, da so korenine fašizma v socializmu. Podobno več avtorjev navaja simpatiziranje Hitlerja s socializmom (Flood, 2018; Talgo, 2021; ), sploh v njegovih mladih letih, takoj po koncu prve svetovne vojne, ko se je vrni na Bavarsko. Vendar pa bi bilo vseeno enačiti socializem (sploh pa njegovo skrajno obliko komunizem) z nacizmom in fašizmom v veliki meri nepravilno, saj sta oba totalitarna sistema ob tem, da sta imela precej značilnosti socializma imela tudi precej skrajno desničarskih elementov (sploh pri nacizmu je bilo močno mešanje socialističnih in nacionalističnih elementov).
Podobno kot je Musolini poskušal nadgraditi socializem s fašizmom, je poskušal v Nemčiji
Hitler nadgraditi socializem z nacionalsocializmom, ki je končni fazi postal zmedena ideja, ki
je zagovarjala mešanico nacionalizma, antisemizma in socializma. In v končni fazi naj bi se
po nacistični teoriji namesto verskih, političnih in razrednih delitev ustvaril nov, enoten razred, vendar naj bi to storili tako, da bi zavrnili ideologije, kot so liberalizem, kapitalizem in socializem, namesto tega pa so prizadevali za drugačno idejo volksgemeinschafta (narodne skupnosti), zgrajene na vojni in rasi, "krvi in tleh" ter nemški dediščini, namesto vladavine proletariata (ideal socializma) pa naj bi bila vladavina vodje – fuhrerja (Wilde, 2021).
Tudi iz mnogih Hitlerjevih citatov je razvidno, da vsaj v določenem delu nacionalsocializem
izhaja marksizma, sploh v začetku njegovega razvoja v 20 letih prejšnjega stoletja. O
Hitlerjevem pojmovanju socializma med ostalimi govori tudi ta njegov citat (Turner, 1985,
str. 288): »Dejansko se ravno zato imenujemo nacionalisti! Želimo začeti uporabljati
socializem v našem narodu in med našimi ljudmi! Mednarodnega socializma ni mogoče
uvesti, dokler posamezni narodi ne postanejo socialistični«.
Čeprav mnogi avtorji zagovarjajo tezo, da je fašizem desni totalitarizem, ki se od ostalih
totalitarizmov loči z uporabo masovnih gibanj za napad na organizacije delavskega razreda,
torej na levičarske stranke in sindikate, in militantna obliko desničarskega populizma, se v
tem motijo. Fašizem predstavlja le neke vrste nadgradnjo oziroma specifično obliko skrajno
populističnega gibanja s primesmi socializma, kar je jasno razvidno tako iz fašističnega
manifesta kot tudi iz Doktrine fašizma. V bistvu je pri boju fašizma in nacizma s klasičnimi
socialisti (komunisti) šlo bolj za boj in prevlado med konkurenco med dvema populističnima
skrajnostima kot pa za boj med dvema, politično skrajnima skupinama z obeh polov, pri
čemer je bil fašizem v takratni Italiji dejansko bolj »tržno zanimiv« in kot tak tudi bolj
sprejemljiv za širše množice. Enako velja tudi za nacizem v Nemčiji. In če se trdi, da Hitler
zaradi vojne s Stalinom ni levičar oziroma v osnovi socialist, je tudi ta trditev napačna, saj
vojna, ki se je sprožila med Nemčijo in Sovjetsko Zvezo ni bila vojna centralno
nadzorovanega gospodarstva proti kapitalizmu ali vojna svobode proti tiraniji, pač pa vojna
kaka naj bi bila oblika »socializma« v svoji končni fazi, ali bo globalen (internacionalen) ali pa bo nacionalsocialističen. Če ideja klasičnega socializma temelji na delavskem razredu in
cilju, ki je vladavina delavskega razreda, pa nacizem temelji na rasi in etnični pripadnosti ter vladavini rase kot končnemu cilju. Torej, pri obeh totalitarizmih gre na nek način za
ustvarjanje skupnosti, z namenom pridobiti popolno moč nad državo.
Nikakor se ne more zagotovo trditi, da je fašizem kot celota nek heretični brat
totalitarističnega socializma, torej da imata skupne korenine, lahko pa zagotovo trdimo, da,
ko enkrat obe ideologiji preideta v totalitarizem, postanejo med njima razlike manjše kot na primer med fašizmom in klasičnimi desnimi diktaturami oziroma imata več skupnega kot
fašizem in klasične desne diktature, ki se jih pogosto imenuje fašistične ali polfašistične. Po
drugi strani pa je Aleksander Jakovljev, član sovjetskega politbiroja, veteran sovjetske partije in njenih tajnih služb opredelil nacizem kot podvrsto boljševizma, oziroma je bil zanj
boljševizem vrsta fašizma, ki je bila največja protidomoljubna sila v Rusiji in, ki je uničil lastni narod (Turk, 2022).
Veliko avtorjev še vedno uporablja klasično delitev iz sredine proti desni do skrajne
desnice in obratno. Taka delitev je dejansko preživeta, stanje je veliko bolj
kompleksno in tako kot imajo včasih programi ali dejanja desne sredine ali tudi
klasične desnice v nekaterih država nekaj popolnoma liberalnih, socialdemokratskih
ali celo levičarskih primesi, tudi na nasprotni strani (leva sredina, levica) pogosto
vsebuje njihov program ali tudi dejanja primesi, ki bi spadale na popolnoma drugi
politični pol.
Vendar pa, vseeno za kak totalitarizem gre (levi desni ali islamski), povsod naletimo
na iste značilnosti: kršenje človekovih pravic, indoktrinacijo mladih, iskanje
sovražnikov (razredni sovražnik, verski sovražnik, rasni sovražnik…), popolna
omejitev svobode tiska, oblast v rokah posameznika ali ozke skupine, poboji,
mučenja… zato bi bilo mogoče pravilneje razmišljati o tem, da bi vse take
totalitarizme (če že velja beseda fašizem kot sinonim za totalitarizem) označili kot
fašistične (desni fašizem, levi fašizem, islamski fašizem…).
Žužek, A. (2017). Velika laž, ki so jo podtaknili slavnemu Churchillu.
Talgo, C. (2021). Hitler was a Socialist Who Learned from Karl Marx.
Flood, A. (2018). Adolf Hitler: Socialist Activist.
Wilde, R. (2021). Was Adolf Hitler a Socialist?
Turner, H.A. jr. (1985). Hitler Memoirs of a Confidant editor.
Turk, B.M. (2020). Elektrostranke, ki nasprotuje znanosti, Slovenci še nismo
imeli.
