Kantavtor, pesnik in pisatelj Adi Smolar, ki ga kot pridigarja brez dlake na jeziku poznajo širom po Sloveniji pa tudi v tujini, je v letošnjem letu izdal novo ploščo z naslovom »Prav zdaj«. Za Adijeve skladbe je značilno, da poslušalca privedejo do razmišljanja o najrazličnejših težavah naše družbe, ki so vse prevečkrat razlog za nesrečo, žalost, samoto, tragedije … »Vse je mogoče spremeniti, če se le dovolj angažiramo,« pravi Adi in meni, da moramo svoj kratek čas, ki nam je namenjen na Zemlji, smiselno izkoristiti – predvsem za ljubezen in sočutje.
Letos ste po sedmih letih izdali novo ploščo, že svojo petnajsto. Če pogledamo letnice izidov drugih plošč, vidimo, da ste »Prav zdaj« posneli sedem let po izidu plošče »Se počasi daleč pride«. Čemu sedemletni premor?
Čas res hitro mineva. V teh letih sem veliko nastopal in pisal knjige za otroke. Presenetilo me je, da je minilo že toliko let. V lanskem letu pa sem se odločil, da rezerviram studio in začnem ustvarjati nov album, kljub temu da vseh pesmi še nisem imel pripravljenih.
Na odrih vas večkrat vidimo samega s kitaro, a »Prav zdaj« je instrumentalno zelo bogat.
Pri izdelavi so sodelovali številni priznani glasbeniki, poleg tega je zasedba zanimiva tudi zato, ker v njej sodelujejo moja sinova in otroški pevski zbor iz Šmartna pri Slovenj Gradcu. Prvič smo ploščo posneli tudi s klarinetom, trobento in pozavno. Po glasbeni plati je torej zelo pestra, prav tako po tekstovni.
Zanimiva je tudi naslovna fotografija – fotografirani ste na razstavi steklarskega umetnika Matijaža Gostenčnika v Slovenj Gradcu. Ima naslovnica kakšen poseben pomen?
Ko sem razstavo prvič videl, me je navdala s pozitivno energijo, ki jo izžarevajo tudi moje skladbe. Čeprav sem v besedilih večkrat kritičen, nisem nikoli pesimist. Ko koga okrcam, to ne pomeni, da sem obupan, ampak izražam željo, da bi se v naši družbi kaj spremenilo – vse je mogoče, če se ljudje angažirajo. Skladbe so življenjske in zabavajo, a predvsem podučijo. Pri tem ne želim promovirati sebe in svoje pameti, saj sem pred leti v eni izmed skladb priznal, da sem nor. Določena življenjska spoznanja pa sem v vseh teh letih pridobil in iz tega sem izhajal.
Vse prevečkrat pozabimo, da smo minljivi in zapravljamo čas za banalnosti.
V več skladbah izpostavljate dejstvo, da je vsakega življenja enkrat konec. Tudi na zadnji plošči opozarjate na človeško minljivost. Zakaj vas ta tematika tako navdihuje?
Minljivost je tista, ki naj bi človeka navdajala – ne s strahom, temveč z vzpodbudo, da čim bolj smiselno preživlja svoje življenje. Vse prevečkrat pozabimo, da smo minljivi in zapravljamo čas za banalnosti. To je tudi rdeča nit zadnje plošče.
Opozarjanje na določeno družbeno problematiko srečujemo v veliki večini vaših skladb, že od samega začetka vašega ustvarjanja.
Večina pesmi je spisana z namenom, da poslušalcem sporočijo neko vsebino. Včasih v resne teme vpletem šaljive zgodbe, kar so ljudje že prepoznali. Največjo potrditev pa mi dajo tisti poslušalci, ko mi povedo, da me poslušajo že iz otroštva in da so takrat moje skladbe dojemali povsem drugače. Denimo Bog ne daj, da bi crknu televizor ni samo zabavna pesem, ampak govori o zmanjšanju pretirane uporabe virtualnih svetov. Pomembno je ohranjanje človeških odnosov, ki se zaradi uporabe računalnikov, telefonov, televizorjev in podobnih naprav pogosto porazgubijo in ljudje se odtujijo.
Če vaše skladbe samo poslušamo in ob tem ne razmišljamo, bi lahko dejali, da pojete samo veseljaške pesmi.
Veliko ljudi me dojema kot veseljaškega glasbenika, a skladbe z zabavno vsebino predstavljajo precej majhen delež mojega ustvarjanja. Več kot polovica skladb ima družbenokritično vsebino, vmes so tudi ljubezenske. Več kdo misli, da je celo skladba Dvajset ljubic vesela in smešna, čeprav govori o pretiranem hlepenju po več, po kvantiteti. Prenesemo jo lahko tudi na druge plati hlepenja v življenju, tudi na pretirano željo po materialnih dobrinah. Prej ali slej nas vsaka tovrstna stvar razočara in spoznamo, da je na koncu bolj pomembna kvaliteta. »Pameten le eno kvalitetno si dobi,« zapojem na koncu, cela pesem pa je šaljiva z namenom, da ljudi bolj pritegne.
Marsikateri koroški glasbenik ima, tako kot vi, za sabo že pestro in kakovostno diskografijo, a radijske postaje, predvsem uredništva v Ljubljani, jih zelo rade prezrejo. Kakšne so vaše izkušnje s tem?
Prav prijetno sem presenečen, ko dobivam obvestila o predvajanju mojih skladb. Edino, kar me zmoti, je to, da se vedno vrtijo ene in iste. Žal mi je, da si glasbeni uredniki ne vzamejo malo časa in pobrskajo po moji diskografiji. Določene pesmi bi, kljub starejšemu datumu nastanka, bile še vedno aktualne in primerne. Kadar sem na kakšni radijski postaji, kar sam opozorim na določene naslove skladb, ki bi si zaslužile večjo pozornost. Opažam, da te pesmi, ki niso bile velikokrat predvajane, med ljudmi niso preveč poznane. A nič hudega, danes obstajajo tudi drugi kanali za poslušanje. Vem, da so vmes tudi pesmi, ki so zahtevne in niso primerne za vsakdanje predvajanje. Po drugi strani pa razmišljam, da če bi zahtevnejše in pretresljive pesmi večkrat predvajali, ne bi bilo nič narobe. Denimo skladba Na cesti nikdar nisi sam svari vse voznike, da morajo biti pazljivi, saj so na cesti tudi otroci. Tovrstne teme bi lahko vrteli vsak dan.
Med nami so velike razprtije, še posebno kar se tiče politične pripadnosti, čeprav povsem po nepotrebnem.
Trenutno v Sloveniji poteka izbor pesmi za prvo evropsko pesmarico, v kategoriji za najlepšo slovensko ljubezensko pesem pa je med desetimi izbranimi tudi vaša skladba z naslovom Daleč je za naju pomlad. Besedilo je izjemno čustveno, prav tako tudi melodija. Nam lahko na kratko pojasnite, kaj ste želeli poslušalcu sporočiti?
Skladba govori o tem, da je vsako razmerje obsojeno na to, da bo nekega dne eden ostal sam. To sem v besedilu tako neposredno povedal, da je verjetno koga tudi pretreslo in mu dalo misliti, da mora imeti do svojega partnerja bolj spoštljiv in ljubeč odnos. Starejši sin mi je ob izidu zadnje plošče podal kompliment, da sem izdal ploščo, ki bo zelo zanimiva tudi čez 20 let – teme, ki jih obravnavam, ne bodo zastarale.
Sami pravite, da ste bolj pripovedovalec oziroma pridigar kot pa pevec. O aktualnih dogodkih skozi besedila ne razmišljate?
Izogibam se kratkotrajnih tem, ki so aktualne le v nekem trenutku. Želim si delati brezčasne skladbe, po drugi strani pa sem pri nekaterih vsebinah upal, da ne bodo dolgo aktualne. V skladbi Ajajaj, Slovenija sem kritiziral našo slovensko prepirljivost z željo po spremembi, da bi Slovenci dali prednost platem življenja, ki nas povezujejo. Mislim, da je tematika še vedno precej aktualna.
Ko govorimo o perečih družbenih problemih, seveda ne moremo mimo politike. Zdi se, da je to tema, ki se je radi izogibate.
Razmišljanje o tej temi sem strnil v skladbi Opozicija. Zapisal sem svoje poglede na to, da se v prvih vrstah vedno menjavajo isti ljudje. Vmes pridejo kakšni novi obrazi, a zopet se vrnejo stari. Med nami so velike razprtije, še posebno kar se tiče politične pripadnosti, čeprav povsem po nepotrebnem. Velikokrat koncertiram na dobrodelnih dogodkih in opažam, da se takrat, ko je treba pomagati sočloveku, združijo »levi« in »desni« ter skupaj sedijo v dvorani. Če bi bil tak način razmišljanja v ospredju, bi mogoče znali pohvaliti tudi drugače misleče, ne pa iskati samo napake.
Mislim, da so ljudje prepoznali moj namen in mojo željo, da bi nam vsem bilo lepo.
Se je že kdo obregnil ob vašo neposrednost v besedilih?
Tudi to se je že zgodilo. Opažam, da ko ljudje nimajo tehtnih argumentov, nastopijo s pritlehnimi žalitvami. Tako konkretno, da bi me kdo tožil, se pa še ni zgodilo. Ko se ob koga obregnem, moj namen ni diskreditirati. Mislim, da so ljudje prepoznali moj namen in mojo željo, da bi nam vsem bilo lepo.
Na začetku intervjuja ste omenili, da ste se zadnja leta posvečali tudi pisanju otroških knjig. Pod koliko del ste se že podpisali?
Enajst, pri čemer pa je bila moja prva knjiga ponatisnjena še enkrat in z drugačnimi ilustracijami. Izšla je namreč že v začetku 90. let, pozneje pa sem objavil še druge zgodbe in sem z enotnimi ilustracijami Boža Kosa izdal še štiri knjižice, kjer je zajeta tudi prva. Marca bom dopolnil 60 let in imam željo izdati še pesmarico mojih besedil, saj so primerne tudi za branje.
Že razmišljate o novi plošči?
Spet sem dobil veselje do snemanja in imam zelo veliko idej. Pustimo se presenetiti.
Jon Petek
