Iskreno sva vesela, da ste se posamezniki oglasili in podpisali peticijo proti političnim pritiskom na RTV Slovenija. Nekatere izmed vas poznava, druge manj, za tretje prvič slišiva. Posebej sva vesela podpisa dveh, ki ju dobro poznava – to sta Boris Bergant in Lado Ambrožič, ki sodita med pomembne kadre RTV-hiše, ki so pomembno pripomogli, da je v ideoloških in političnih ter kadrovskih razmerah, v kakršnih je. A o tem več malo kasneje. Meniva, da le odprta debata (mestoma oster dialog in soočanje različnih stališč) pripomore k temu, da se izlušči najboljše. Ravno nesoglasje je tista prvina, ki naredi svobodo govora za najbolj pomembno človekovo svoboščino. Na tej svoboščini slonijo vse druge svoboščine, na njej je zrasla naša civilizacija, kot jo poznamo. Naši predniki so vedeli, da je to tisti vzgon, ki prinaša napredek. Žal ugotavljava, da je svoboda govora danes ogrožena in da je med vami veliko takih, ki menite, da je svoboda govora pravica z omejitvami.
S svobodo govora sva najino pismo začela zato, ker je večinsko mnenje zaposlenih na RTV Slovenija, da je za objavo sprejemljivo le tisto, kar oni menijo, da je. To je daleč od tega, kar pišete, namreč da mora javni zavod zagotavljati pluralni javni interes. Uredniki in novinarji omejujejo svobodo govora drugim, predvsem tistim, s katerimi se ne strinjajo. Glavna naloga urednika javne RTV je, da mora zagotoviti predstavitev vseh mnenj in stališč, zajeti mora vsa gibanja in ideologije, ki v Sloveniji delujejo. Ker gre za javni servis, ki ga plačujemo odjemalci električne energije (to pomeni vsi), morajo uredniki RTV Slovenija zagotoviti pravico do izražanja tudi tistih mnenj, s katerimi se ne strinjajo, čeprav so ta mogoče sporna, ekscentrična, provokativna, heretična in čudaška, deloma celo družbeno nezaželena. Če to ni omogočeno, potem RTV Slovenija ne izpolnjuje osnovnega poslanstva, potem ni javni servis, potem nima nikakršne pravice, da od ljudi prisilno jemlje denar za RTV-prispevek, potem je to jasen znak, da javni zavod s Kolodvorske v Ljubljani ne podpira svobode govora. Že George Orwell je zapisal: »Če svoboda res sploh kaj pomeni, pomeni to, da imaš pravico povedati ljudem to, česar nočejo slišati.« To je osnovna lekcija, ki se jo mora RTV Slovenija očitno še naučiti.
Sicer ne misliva ponavljati, kar ste napisali, a bodite si na jasnem. RTV Slovenija je že zdaj dokaj finančno neodvisna, čeprav je ta neodvisnost, s katero pridobiva večino sredstev za svoje delovanje, sprevržena do obisti in nima prav nikakršne zveze s svobodo ali demokracijo. Po definiciji javni zavod ni samo običajen žepar ali ropar, ampak je oborožen ropar, zahrbten tolovaj, ki ljudem krade pri belem dnevu in vsem na očeh. Drugače prisilnega plačevanja RTV-prispevka, kot mu ljubkovalno pravijo, ni mogoče imenovati. Prispevek se pobira s prisilo in pištolo na sencah. Kdor ga ne plača, sledi izvršba. Če ni sredstev na računu ali ni premoženja, ki bi se ga dalo zapleniti, neplačnike lahko država kaznuje drugače; tudi z zaporno kaznijo.
Zakaj to piševa? Ker je to bistvo vsega. Posameznik se ne more svobodno odločiti, ali bo plačal naročnino za RTV Slovenija ali ne. In dokler temu ni tako, nimajo uredniki in novinarji RTV Slovenija nikakršne pravice, da samostojno odločajo, komu bodo namenili medijski prostor. Če so javna RTV, to pomeni, da morajo vse obravnavati enakopravno, enakovredno. Tako kot mora javni uslužbenec na upravni enoti vsem, ne glede na to, ali je skrajni levičar ali skrajni desničar, liberalec ali konservativec, pritisniti štampiljko na kakšno dovoljenje, tako morajo ljudje s Kolodvorske vse politične stranke, družbena gibanja in civilne iniciative enakovredno obravnavati. Vsi so plačniki v njihovo požrešno blagajno. Ampak oni tega ne počnejo, zganjajo poceni propagando ene same politične in družbene ideologije. To je leve. Čeprav ne bi smeli izvajati ne pozitivne ne negativne selekcije ali diskriminacije. Vsem bi morali omogočiti enakomerno in uravnoteženo zastopanost.
Toda, konkretnosti, ki se dogajajo v javnem zavodu RTV Slovenija, so hujše od vseh pričakovanj, ko človek natančno spremlja in analizira njihovo delovanje. Skušajmo torej na nekaterih konkretnih primerih odgovoriti na temeljno vprašanje: v čigavih rokah je RTV Slovenija, kdo jo pleni in za katero politiko odkrito agitira!
RTV Slovenija je tudi po letu 1990 ves čas obvladovala stara partijska garnitura. Tudi v času, ko so bili na njenem čelu ljudje drugačne usmeritve in se je to bolj ali manj poznalo tudi v pluralnejšem programu, je finančni del izčrpavanja zavoda obvladovala klika nekdanjih partijskih krogov, danes krogov SD. Vedeti moramo, da je RTV Slovenija v zadnjih 30 letih z RTV-prispevkom, preračunano sorazmerno v nas čas, pridobila okrog 3 milijarde evrov sredstev, ki jih je bolj, predvsem pa manj koristno uporabljala za svoje delovanje. Veliko denarja so kanalizirali v privatne žepe vodilnih ljudi blizu SD, ki so si ob tem kupovali drage avtomobile in gradili razkošne vikende. Seveda je vse to mogoče preveriti neposredno pri njih doma.
Sedanji direktor RTV Igor Kadunc, izbranec globoke države, je kot poslovodja zavoda povsem pogorel.
Izguba pri poslovanju v času Igorja Kadunca:
2017 – 720.000
2018 – 1.100.000
2019 – 3.200.000
2020 – 7.000.000 (podatki kažejo, da bo to najnižja ocenjena izguba v 2020)
V spregi z njim deluje Marko Filli, prav tako SD – LMŠ. Med drugim velja omeniti, da Filli in Kadunc za nabave različne opreme za dejanske ali namišljene potrebe RTV poslujeta skoraj izključno prek firme AVC Group d.o.o. iz Tržaške 128 v Ljubljani. To traja že leta. Kupujejo vse, od računalniške opreme do avtomobilov. Po Erarju je ta firma, ki ima le nekaj zaposlenih, z RTV do sedaj poslovala v višini 17.000.000 evrov, če upoštevamo obdobje, odkar je na odgovornih mestih Marko Filli. Zakaj tolikšne »emocije« do tega podjetja, je seveda zgolj retorično vprašanje. Kaj se dogaja, ve cela RTV, vendar, ko gre za »naše«, se ne zgodi nič. In to sedaj branijo stranke trde levice.
Kljub izgubi, v katero Kadunc pogreza RTV, in nesprejetem proračunu zavoda, ozka klika okoli njega še vedno forsira gradnjo informativnega centra za potrebe novinarjev. Ne ozirajo se na to, da za to gradnjo niti novinarji niti vodstvo TVS ne kaže interesa. Kadunc in Filli – oba trdno jedro SD oz. LMŠ – še vedno na vse pretege izsiljujeta, da bi začeli graditi NEWS center, čeprav ga nihče noče in ne potrebuje. Po hiši se širijo govorice, da naj bi očitno že prejela provizijo.
Nadzorni svet je Kaduncu naročil izdelavo sanacijskega načrta, kar ta gladko ignorira. Takšno vodenje RTV podpirajo LMŠ – SD – Levica. Igor Kadunc se je na mesto generalnega direktorja RTV Slovenija »sprehodil« iz upokojenskega statusa. Captain, svoje privatno podjetje, je prepustil sinu, a skušal zagotoviti zanj oz. za njegov prijateljski krog kak posel, zato je prišel v hude spore v Kulturnem in umeniškem programu TV Slovenija, kjer se je neposredno vpletal v razpise za velike projekte, filme in nadaljevanke. Ker gre za »naše« oziroma prave, afera ni dobila potrebne razsežnosti in zaključka, ampak se je vse odvijalo v zaprtem krogu.
Razlog za to, da se Kaduncu in ožjemu vodstvu RTV Slovenija takšno netransparentno in zgubaško poslovanje tolerira, tiči v dejstvu, da Igor Kadunc, prek vzvodov na TV Slovenija (direktorica Natalija Gorščak, za katero celo v hiši pravijo, da je doslej največji kadrovski škandal hiše) in na Radiu Slovenija (direktor nekdanji ultralevičarski urednik Vala 202 Mirko Štular) že od izvolitve vlade SDS – SMC – Nsi – Desus vodi ostro kampanjo proti vsem tem strankam, zlasti predsedniku vlade Janezu Janši. Zloraba Radia in Televizije Slovenija za politične namene je dosegla epske razsežnosti v neprestani kampaniji radia in ob skoraj enakem tempu televizije. Na začetku se je poslušanost in gledanost programov dvignila, sedaj pa gledalstvo množično zapušča programe zlorabljene javne RTV in čedalje glasneje zahteva ukinitev plačevanja RTV-prispevka.
Medijske zlorabe nacionalne televizije in tudi radia so neverjetne!
Radijske programe v tem kratkem pregledu puščamo ob strani in o njih kdaj drugič. Za radio niti ni smiselno narediti izbora kršitev, ker se te pojavljajo v vseh informativnih oddajah, Studiu ob 17-ih in v celotnem programu Vala 202 praktično brez izjeme. Res pa je tudi, da se je program nacionalnega radia marginaliziral do te mere, da ne povzroča več take škode, kot še vedno vplivnejša TV Slovenija. V slednji so pridobili vpliv in položaje posamezniki, ki so se že v preteklosti dokazali pri medijskem delovanju proti takratni opoziciji, najbolj SDS, ne glede na to, ali so bila medijska sporočila izmišljena oz. v celoti lažniva.
Novinarka Jelena Aščić je januarja 2016 v oddaji Utrip objavila novico, da vodja opozicije Janez Janša snuje lastno vojsko, hkrati pa obtoženemu politiku ni omogočila, da bi odgovoril na njeno zloveščo trditev. Isto trditev so ponavljali tudi v stranki Levica. Novica se je izkazala za lažno, kljub temu je vodstvo RTV novinarko branilo pred kritikami, češ da gre za pritiske na novinarje, ogrožanje uredniške avtonomije in neodvisnosti RTV. Tudi Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinka Todorovski (najdemo jo tudi na Udba.net) ter Društvo novinarjev Slovenije sta novinarki stopila v bran. Kasneje ob »aferi Thompson« je postala urednica oddaje Tednik, pri čemer se je v obtoževanju urednika Igorja Pirkoviča osebno angažirala.
Ko je novinar Valentin Areh na TV Slovenija oktobra 2016 objavil dokumentarni film o vlogi JLA v nekdanji Jugoslaviji, o militarizaciji takratne družbe in o revščini na podlagi številnih podatkov, je bil deležen žaljenja iz stranke Levica, napadov poslanca Janija Möderndorferja iz vladne stranke SMC, celo pritiskov nekdanjega predsednika Milana Kučana in vodstva RTV. Kljub temu pa nihče ni dokazal, da bi bil katerikoli od objavljenih podatkov netočen. To je bil Arehov zadnji dokumentarni film, vodstvo RTV pa ga je razporedilo na novo delovno mesto. Takrat od levosredinskih strank in iz civilne družbe nihče ni omenjal pritiskov na novinarje, ogrožanja uredniške avtonomije in neodvisnosti RTV.
Maja 2017 je novinarka Polona Balantič na TV Slovenija komentirala nekdanjega jugoslovanskega političnega voditelja Tita in kljub enotni ugotovitvi zgodovinarjev o sporni vlogi Tita pri povojnih pobojih, preganjanju političnih nasprotnikov in uvedbi diktature trdila: »Še enkrat se spomnimo Tita, predvsem zaradi njegove samozavesti, zaradi katere je Jugoslavija bila, seveda ne zgolj zato, viden akter mednarodne politike. Vsi mi bi potrebovali pogumno držo, kakršno je Tito demonstriral.« Po kritikah na račun tako enostranske ocene nekdanjega diktatorja je vodstvo RTV molčalo. Podobni zdrsi se glede medijskega izpostavljanja diktatorja Tita pojavljajo vsako leto.
RTV je v vseh oddajah maja 2017 obsežno poročala o prepovedi koncerta spornega hrvaškega pevca Thompsona v Mariboru. Ob tem so novinarji TV Slovenija trdili, da je pevec na svojih koncertih pel ustaško pesem z naslovom Jasenovac i Gradiška Stara z besedilom: »Jasenovac i Gradiška Stara, to je kuća Maksovih mesara, u Čapljini klaonica bila, puno Srba Neretva nosila, sjajna zvijezdo iznad Metkovića, pozdravi nam Antu Pavelića«. Novinarji so objavili zvočni posnetek, ki ga je objavil hrvaški portal Index.hr. Omenjeno pesem so citirali tudi politiki Levice in vlade ter z njo dokazovali, da takšen človek nima pravice do nastopa na javni televiziji. Hkrati pa so novinarji TV Slovenija načrtno zamolčali, da je Thompson javno večkrat zanikal, da bi pel takšno pesem in da je na posnetku njegov glas. Toda TV Slovenija o tem ni rekla niti besede.
Več si lahko preberete TUKAJ.
