Z začetkom septembra smo ustvarjanje Feliksa Frühaufa – Sreča, ljubiteljskega slikarja iz Dravograda, spremljali na taboru ArtKarinta na Poljani, kjer je slikal zanj značilno krajino, z oktobrom pa se slikarska karavana pod njegovim vodstvom že seli na dvorec Bukovje. Kolonijo v dravograjskem dvorcu Feliks letos organizira že 25. leto zapored, umetniški vikend pa je skozi leta postal priljubljen tako med umetniki kot javnostjo. Ob tej jubilejni priložnosti bo pa izdal in predstavil svojo monografijo. Sam beleži že prek 20 razstav, del skupinskih razstav pa je bil že več kot 120-krat. Član Art Femipsa, Karinte, mentor dravograjske likovne sekcije in častni član kulturno umetniškega društva Kliničnega centa in medicinske fakultete v intervjuju spregovori o svojem ustvarjanju, o pogledu na umetnost in o dovzetnosti Korošcev za umetnost.
Nedavno ste ustvarjali na taboru ArtKarinta na Poljani, z oktobrom pa začnete z likovno kolonijo v dvorcu Bukovje. Že veste, kaj boste slikali?
Da, sem že pripravljen. Lotil sem se krajine, kar je zame značilno. Slike, ustvarjene na koloniji na dvorcu Bukovje, ostanejo občini, oni pa radi vidijo, da so bolj realistične, ker jih porabijo za kakšne dogodke, darila.
Se tekom leta pogosto udeležujete kolonij?
Precej. Na leto obiščem od 10 do 15 kolonij. Kot član skupine petih slikarjev Art Femips sem obiskal praktično vse evropske države. Okoli leta 2000 smo se dogovorili, da bomo skupaj delovali kot nekakšna skupina. Prek ambasadorja v Pragi smo bili povabljeni v prestolnico Češke, kjer smo ves teden ustvarjali in nato razstavljali na veleposlaništvu. Kar žareli smo od veselja! Potem pa smo prek njegovih vez nadaljevali ustvarjanje v Parizu. Sledila je pot v Nemčijo, nato v Črno goro, Italijo, Španijo, Hrvaško, Avstrijo, Srbijo, Švico, … Prehodili smo praktično celo Evropo in zelo smo uživali.
Pa vam dravograjska kolonija predstavlja velik organizacijski zalogaj?
Dela je res veliko, a po 25 letih prirejanja sem že precej utečen. Skrbim predvsem za to, da povabim in zberem slikarje, ki so dokaj dobri in niso konfliktni. Navado imam, da vzamem enega iz naše dravograjske sekcije, dva iz prevaljske Karinte, kakšna dva iz Avstrije, dva iz likovnega društva kliničnega centra in pa seveda vse člane ART FEMIPS. Pa tudi kakšni drugi slikarji se še najdejo. Moram reči, da je skozi leta kolonija postala precej priljubljena, slikarji komaj čakajo, da pridejo.
Če pogledamo vaše umetnine, lahko rečemo, da radi slikate predvsem krajine.
Da, opredeljujejo me kot krajinarja, čeprav se ukvarjam tudi s figuraliko, portreti. Poskusil sem že vse – tak človek sem, ki rad raziskuje. Nerad dolgo delam eno in isto, to bi me dolgočasilo. Na razstavi na Prevaljah sem razstavljal predvsem bolj abstraktne koroške krajine. Lahko rečem, da sem našel samosvoj krajinski slog in to me razveseljuje.
Ko vstopimo v vašo galerijo, najprej zagledamo realistične krajine, v drugem delu pa stene krasijo bolj abstraktne umetnine.
Naravo preslikati na platno ni zahtevno. Če imaš nekaj smisla, da preneseš sliko iz glave v roko, ni hudo. Težko je risati bolj abstraktne slike, ki jih rišeš iz svoje glave, ki so kompozicijsko pravilno zastavljene. Upoštevati moraš veliko različnih konceptov.
Pa so risbe tudi del vašega opusa?
Na začetku sem se večinoma ukvarjal z risbo. Že kot otrok sem risal s svinčnikom in kredo, barv doma ni bilo. Ko sem se udeleževal prvih kolonij, sem risal samo s kredo.
Sami niste akademski slikar, a ste bolj uveljavljeni kot marsikateri umetnik s formalno izobrazbo.
Sam pravim, da je v prvi vrsti pomemben talent. Veliko vlogo pri tem pa igra delo. Če delaš in imaš veselje do umetnosti, potem pridejo dosežki. Ko sem obiskoval nižjo gimnazijo na Ravnah na Koroškem, je bil profesor Darinko Plevnik navdušen nad mojimi risbami in slikami. Dejal je, da moram šolanje nadaljevati na akademiji za umetnost. Celo sam je prišel v Dravograd prepričevati mamo, da bi mi dovolila študirati. A razmere doma niso bile rožnate. Otrok je bilo veliko, denarja pa malo. Mati je komaj čakala, da se izučim za neko delo in začnem sam služiti plačo.
Kako pa gledate na povezavo med izobrazbo in umetnostjo?
Z ART FEMIPS smo prepotovali velik del Evrope. Opazil sem, da v drugih evropskih državah sploh ne gledajo, ali imaš akademsko izobrazbo. Res je, da formalne izobrazbe nimam, a obiskoval sem številne tečaje pod vodstvom akademskih slikarjev. Slikarstvo je konec koncev obrt. Tega se lahko naučiš, vprašanje pa je, ali boš uspešen.
Ko se pogovarjate z drugimi slikarji, si izmenjate ideje in poglede? Se med sabo kritizirate?
Seveda, vsakič, ko smo skupaj. Sploh nas pet članov ART Femips. Ne zamerimo drug drugemu, če si povemo, da ta ali ona slika pa ni najboljša. Gre za dobronamerne kritike, ki so lahko samo pozitivne. Na svojih napakah se učimo.
Na Koroškem imamo veliko dobrih umetnikov. Kako je pa s samo sceno? Se vam zdi, da je dovolj podprta z razstavami in drugim dogajanjem?
Mislim, da umetnost na Koroškem dokaj dobro živi. Koroška galerija likovnih umetnosti iz Slovenj Gradca dela kakovostno, Karinta veliko razstavlja, tudi tukaj v Dravogradu smo vpeti v dogajanje. Pri KGLU me moti samo to, da slikarje, ki se jim ne zdijo dovolj dobri za slovenjgraške razstavne prostore, postavijo na Ravne, v Dravograd, Radlje ob Dravi. Kaj se potem zgodi? Na odprtje razstave pride pet ljudi. Razumem, da želijo ohranjati raven kakovosti razstavljavcev, a tudi v akademskih sferah niso vsi dobri slikarji. Na drugi strani pa imamo med amaterji vrhunske slikarje, ki bi jih lahko kdaj pa kdaj povabili v Slovenj Gradec.
Kaj pa občani, Korošci? Se vam zdi, da so dovzetni za kulturo, da hodijo na razstave?
V Dravogradu so razstave dokaj obiskane. A to je določen krog ljudi, ki jih umetnost zanima. Razstava kakšnega domačina pa pritegne pozornost tudi tistih ljudi, ki načeloma ne hodijo v galerije. Se mi pa zdi, da je kultura med ljudmi zadnja briga. Denar raje porabijo za nov telefon ali nov avto, kot pa za kakšno umetnino, ki je trajna.
Jon Petek
