Trobentač Jure Gradišnik s Prevalj je svoj glasbeni talent odkril že v rosnih letih, ko je svojo glasbeno pot začel na Koroškem, v glasbeni šoli in pri prevaljskem pihalnem orkestru. V svojih študentskih letih je prevaljsko godbo celo vodil, prav tako pa je že kot študent nastopil v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer se je pozneje tudi zaposlil. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade, med drugim tudi študentsko Prešernovo nagrado. Tisti, ki ravno ne spremljajo orkestralne in klasične glasbe, pa so Jureta lahko videli na odru z Magnificom in Kingstoni. Na počastitvi devetdesetletnice odhoda Mohorjeve s Prevalj, ki je potekala v okviru odprtja 20. Sušnikovih dnevov na Prevaljah, sta Jure in njegova žena Marie Gamboz Gradišnik predstavila svojo prvo zgoščenko z naslovom Rustique. Po predstavitvi pa si je Jure vzel še čas za pogovor za nedeljski intervju.
»Na vseh področjih enostavno ne moreš biti dober.«
Jure, z ženo Mario sta izdala svojo prvo zgoščenko Rustique. Kaj je botrovalo k odločitvi za ta skupen projekt?
To se je zgodilo povsem spontano. Jožko Kert naju je povabil na koncert, za katerega sva pripravila program. Nekako sva videla, da dobro delava in da so ljudje najino glasbo zelo pozitivno sprejeli, zato sva tudi začela širiti najin glasbeni repertoar. Ko sva imela za sabo že veliko nastopov, največ v Sloveniji, igrala pa sva tudi v Avstriji in Italiji, sva pomislila, da mogoče ne bi bilo slabo, da najino ustvarjanje ovekovečiva. Nekoč se bova lahko ozrla nazaj in poslušala to, kar sva danes ustvarjala.
Kdaj ste začeli sodelovati z Mohorjevo?
Že od malega sem sodeloval z njimi, Jožko Kert mi je omogočil zelo veliko priložnosti za nastopanje. Danes, ko poznam širše glasbene kroge, poskusim čim več dobrih glasbenikov pripeljati na Koroško. Z Jožkom dobro sodelujeva že vrsto let in na nek način vedno pomislim, kako bi lahko vrnil vse te dobre stvari, ki so jih storili zame. Najprej se spomnim na tiste, ki so mi pomagali. Rad imam Prevalje in Koroško in zdi se mi prav, da se najina prva zgoščenka rodi v teh krajih.
Danes ste zaposleni kot solist v simfoničnem orkestru RTV Slovenija, v raznih orkestrih pa ste bili aktivni že med študijem.
Ko sem imel 18 let, so me prvič poklicali v opero, ker so videli, da sem mlad in imam velik potencial. Najprej sem dobil en projekt; ko se je slednji obnesel, se je sodelovanje začelo bolj razvijati. Imel sem vedno več prostora za ustvarjanje, ko pa se je z upokojitvijo enega od trobentačev sprostilo delovno mesto, pa sem z avdicijo dobil redno službo. Poleg opere sem igral tudi v raznih zabavnih skupinah, denimo Feel the Phil Collins, eno sezono s skupino Kingston in štiri sezone z Magnificom. Sodeloval sem pri zvrsteh, kjer se uporablja trobenta. Mislim, da sem v Sloveniji poskusil vse, kar je mogoče. Zdaj se je moja profesionalna pot fokusirala v klasiko; to poskušam delati dobro, ker na vseh področjih enostavno ne moreš biti dober.
»Na glasbo nikoli nisem gledal skozi denar.«
Vas je sodelovanje v zabavnih zasedbah z Magnificom in Kingstoni veselilo, ali ste to delal zgolj zaradi zaslužka in preživetja?
Povsem iskreno: imam srečo, da je moja služba hkrati moj hobi. Na glasbo nikoli nisem gledal skozi denar. Vemo, kako so pri nas glasbeniki cenjeni – ne rečem, da živimo slabo, ni nam pa ravno enostavno. Niti približno nisem tisti, ki bi jamral, vedno sem iskal priložnosti, kjer lahko sam napredujem in razširim svoje znanje. Vse te izkušnje, ki sem jih pridobil skozi leta, mi danes še kako koristijo pri poučevanju. Sebi sem hvaležen za to, da sem bil tako odprt za različne priložnosti.
Ste tudi docent na Akademiji za glasbo Univerze Ljubljani.
Da, poučujem na akademiji za glasbo v Ljubljani in na Zavodu sv. Stanislava. Pri tem zavodu sem že dolgo, učim namreč štiri trobentače, tukaj so odlični pogoji za delo. Izjemno je, kako so aktivni in kako podpirajo kulturo. Zelo dobro se počutim v tem okolju in zelo rad hodim tja.
Tudi otroci in njihovi starši so navdušeni, da jih poučuje tako izvrsten glasbenik, kot ste vi.
Vsi so navdušeni. Dejansko ne poučujem nobenega Ljubljančana, k meni se vozi celo en trobentač iz Italije. Vsi štirje so zelo dobri, na lanskih tekmovanjih so vsi pobrali zlate nagrade – in s takšnimi je veselje delati.
Koroška tradicija pihalnih orkestrov in trobente
Ste v svojih mladih glasbenih letih igrali tudi pri koroških pihalnih orkestrih?
Na Koroškem imamo lepo tradicijo pihalnih orkestrov in trobente. Najprej sem igral pri prevaljskem pihalnem orkestru, nato pa so moj talent opazili na Ravnah na Koroškem in me povabili k igranju v njihovi godbi. V mojih »divjih« študentskih letih sem prevaljski pihalni orkester celo vodil. To je bila spet ena izmed izkušenj, ki mi je odprla nova obzorja. Takšne kakovostne izkušnje ti pozneje vedno pridejo prav, še posebno pri pedagoškemu delu.
Če se vrnemo v zgodnja otroška leta: zakaj ste se odločili ravno za igranje trobente?
Moja mati je igrala v godbi, prav tako tudi sestra. V mojih otroških letih smo pač hodili poslušat pihalne orkestre. Spomnim se, da ko sem slišal trobento, mi je takoj postala zelo všeč, ker je virtuozen in ni počasen inštrument.
Vas zanima tudi igranje pri kakšnem orkestru v tujini?
V Ljubljani se zaenkrat zelo dobro počutim. Tudi način dela, ki ga imam, to je delno v orkestru, delno s študenti, se mi zdi dovolj razgiban. Vedno pa sem zelo rad igral v tujini; še danes to rad počnem, ampak se v Sloveniji dobro počutim. Zavedam se, da veliko ljudi pravi, kako je doma slabo in kako bolje je v tujini. Sam sem bil v tujini in moram reči, da mi je v Sloveniji mnogo lepše.
Orkestralni glasbeniki so v Sloveniji premalo cenjeni
V Salzburgu ste študirali na prestižnem slovitem Mozarteumu. Kako težko se je bilo prebiti med izbrance?
Ko sem že igral v operi, sem želel še naprej, želel sem še več znanja. Na sprejemnih izpitih na Mozarteumu nas je bilo 36, konkurenca so bili Japonci, Korejci, Američani … Skratka svetovna konkurenca. Izbran sem bil le jaz. Ne vem, po kakšnem ključu – ko sem slišal konkurente, sem bil prepričan, da nimam možnosti.
Poleg vseh nagrad in uspehov ste tudi prejemnik študentske Prešernove nagrade.
To je bil en lep dogodek – zmagal sem na tekmovanju slovenskih glasbenikov in za nagrado dobil možnost solo nastopa z orkestrom Slovenske filharmonije. Na osnovi tega nastopa s filharmonijo, ker sem bil takrat res v formi, sem za odigrano prejel študentsko Prešernovo nagrado.
Kakšno pa je vaše mnenje o slovenski glasbeni sceni? Je mogoče z glasbo normalno živeti oziroma preživeti?
To je zelo zanimivo, saj imamo v Sloveniji glasbenike, ki služijo bajne vsote denarja, in tiste, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec. Kot orkestraš lahko govorim za svoje področje in ob tem lahko povem, da so razmere v Sloveniji precej drugačne kot v tujini; pri nas so orkestralna glasba in glasbeniki, ki jo igrajo, podcenjeni. Vsi se moramo pošteno truditi, če želimo plačati stanarine v Ljubljani, ob igranju v orkestru pa moramo poučevati še na tej in oni šoli.
Jon Petek
