Korošec Ciril Horjak, poznan tudi pod umetniškim imenom dr. Horowitz, je eden izmed najbolj priznanih slovenskih risarjev. Hkrati je tudi eden izmed redkih profesionalnih ilustratorjev in striparjev na slovenskih tleh. V svojih delih se dotakne aktualne problematike, nekatere ilustracije in stripi so posvečeni Koroški. Poleg stalnih ilustracij za časnik Večer je Ciril eden izmed prvih risarjev izobraževalnih stripov v Sloveniji, njegovo delo pa so tudi ilustracije v publikaciji Mladinske iniciative za tretjo razvojno os »Hoč’mo cesto!«.
Ciril, po rodu ste Ravenčan, živite pa v Ljubljani. Kdaj ste se preselili v Ljubljano?
V Ljubljani sem od leta 1990, takrat sem začel s šolanjem na srednji šoli za oblikovanje. To je bil čas, ko se je Slovenija osamosvajala. Od takrat mi je ostal v spominu zanimiv dogodek, ko je v fotokopirnico, kjer sem slučajno nekaj kopiral, stopil gospod z mapo, na kateri je bil narisan nek grb. Pozneje se je izkazalo, da je bil ta gospod Marko Pogačnik, ki je dejansko prinesel fotokopirat slovenski grb in načrt slovenske zastave. To je bila ena izmed redkih fotokopirnic tisti čas v Ljubljani. Predstavljam si, da je bil ravno na poti v parlament na predstavitev nove slovenske zastave. Naša srednja šola pa je takrat sodelovala pri izdelavi prvih slovenskih znamk. Lahko bi rekel, da je v obdobju osamosvojitve Slovenije potekala tudi osamosvojitev Cirila Horjaka – Slovenija se je odcepila od Jugoslavije, jaz pa od Koroške.
Pa se še vračate kaj na Koroško?
Da, seveda. Zmeraj raje grem domov, moj problem pa je, da si res težko vzamem dan ali dva prostega časa. Sem pa iz leta v leto bolj jezen, da na Koroško ni avtoceste. Ker se mi zdi nemogoče, da se od leta 1990, ko smo se z avtobusi vozili po tistih ovinkih do Ljubljane, pa do danes, ni nič spremenilo.
Tudi vaš strip »Ride« je bil na nek način kritika ceste do Koroške.
Da, v bistvu je bil, zdaj ko pogledam nazaj. Nisem pa razmišljal, da bi bil kritika ceste, to je bila pač tista pot od Ljubljane do Koroške, kjer je bilo ogromno ovinkov.
»Več bi se vračal na Koroško, če bi bila do doma krajša pot.«
Danes, ko Korošci postavljajo ultimate vladi za gradnjo hitre ceste, pa je strip zelo aktualen, in nanj lahko gledamo kot na kritiko koroških cest.
Res je. Všeč mi je, da so mladi zelo aktivni na tem področju, pri Mladinski iniciativi za tretjo razvojno os in pobudi za gradnjo avtoceste. Treba pa se je vprašati, ali še hočemo imet teh 70.000 Korošcev na Koroškem, ali pa bo počasi odseljevanje izpraznilo regijo. Še v odgovor na predhodno vprašanje – jaz bi se dejansko več vračal na Koroško, če bi bila do doma krajša pot.
Za Mladinsko iniciativo za tretjo razvojno os ste ilustrirali publikacijo »Hoč’mo cesto!«. Že tukaj se vidi vaša podpora koroški hitri cesti, glede na to, da ste vi in Mladinska iniciativa delali brez honorarja.
Gotovo, da je avtocesta nujna. Cesta je namreč most med idejami. Ljudem bi bilo bistveno lažje ostajati na Koroškem in delati. Avtocesta odpira možnosti lažjega iskanja dela izven domačega kraja, naslov pa je lahko še vedno doma. Tako Korošcem ne bi bilo treba zapuščati Koroške.
Ste pa eden izmed redkih profesionalnih ilustratorjev in striparjev v Sloveniji.
Drži, da profesionalnih ilustratorjev ni veliko. Sem tudi eden izmed redkih časopisnih ilustratorjev v Sloveniji, kar predstavlja velik del mojega ilustriranja, in risar izobraževalnih stripov. To dejansko obsega skupino ljudi, ki jih lahko prešteješ na prste ene roke. Ko sem pred desetletjem začel z izobraževalnim stripom, je bilo to nekaj čudnega, zdaj pa je to nekaj, kar dela več risark in risarjev, in je del normalnih nalog risarjev stripa. Skupina teh ljudi je majhna, a se vsako leto širi.
»Če premalo rišem, me začnejo srbeti prsti. Če premalo govorim, pa me začne srbeti jezik.«
Tudi sami prispevate k temu, da je skupina vsako leto večja, glede na to, da tudi izobražujete mlade striparje in ilustratorje.
Da, to je povsem zavestna odločitev. Če premalo rišem, me začnejo srbeti prsti, če pa premalo govorim, me pa začne srbeti jezik. Hočem in želim povedati ter pokazati. V veselje mi je biti tudi v pedagoški vlogi. Vendar na žalost imam za to bolj malo časa, saj je prva stvar, za katero si je treba vzeti čas, moja družina. Bil bi pa razočaran, če bi preživel celo leto, ne da bi bil z nekom v pedagoškem stiku. Trenutno dvakrat na teden prihajata k meni dva mladeniča z avtizmom, enkrat na leto pa izpeljem nekajmesečno delavnico stripa z izjemno nadarjenimi otroki, kjer se z večjo vnemo posvetimo zgodbam. Torej to ni neko splošno izobraževanje. Drugi razlog za zavestno odločitev pa je, da jaz pri mladih opazujem napake, ki so jih delale generacije naših staršev in starih staršev. Niso znali poiskati toliko stika z mladimi, saj je potrebno ohranjati in vzpostavljati odnos med mlajšimi in starejšimi generacijam, saj drug drugega potrebujemo. Biti star okoli 40 let je namreč zelo zanimivo, saj imaš neko ravnovesje izkušenj in življenjske energije. Za sabo imaš že nekaj kilometrine, da lahko kaj poveš, poleg tega pa še nisi z eno nogo na drugi strani.
Torej pravite, da so štirideseta tista leta, ki so za človeka nek vrhunec?
Mogoče so to optimalna leta, prav tako tudi še petdeseta. Vrhunec izkušenj pa je potem, ko je umetnik star 60 in več. Človek, star toliko, je genialen za izkušnje. V teh umetniških poslih imeti profesorja, ki je star dobrih 60 let, je odlično, ker ima lahko za sabo več kot 40 let strnjenega umetniškega ustvarjanja. In tak človek je prevozil že ogromno »rdečih luči«, če se izrazim z metaforiko cest, in tak lahko naprej posreduje ogromno znanja.
Na področju izobraževanja in sodelovanja veliko delujete tudi z ranljivimi skupinami.
Da, pred kratkim so me z Javne agencije RS za knjigo povabili k projektu »Vključujemo in aktiviramo« (ViA), v okviru katrega se na različnih koncih Slovenije literati in likovniki ukvarjajo z odvisniki, osebami z motnjami v duševnem zdravju in razvoju ter zaporniki. Ideja je vzpodbujanje pogovora, komunikacijskih sposobnosti in branja. Ogromno beremo tudi slovensko literaturo. Moja skupina je v Ljubljani, kjer delam z ljudmi z motnjami v duševnem zdravju. Poleg moje pa je še okoli 30 drugih skupin po Sloveniji. Dobimo se vsak torek in se pogovarjamo o literaturi, s tem pa omogočamo osebnostno rast. Ključna ideja je, da bi se ljudje iz ranljivih skupin pozneje lažje vključili nazaj v družbo in na trg dela.
Umetniki se kljub sodobni tehnologiji še vedno zatekajo h klasičnim metodam ustvarjanja
Ilustrirati ste začeli že takrat, ko še ni bilo takšne programske in strojne opreme, kot jo poznamo danes. Ali je tehnologija danes za umetnika ilustratorja koristen pripomoček ali le neko nujno zlo?
To je zelo zanimivo vprašanje, ki nima enostavnega odgovora. Včasih je bilo tako, da če si hotel biti ilustrator ali stripar, si moral imeti za sabo zelo dolgo pot risanja, poleg tega pa je bil nujen še talent. Sama narava dela je talentiranega risarja zgradila tudi v discipliniranega. Denimo: ilustracije Jelke Reichman so narejene tudi s pastelnimi barvami, poleg tega pa so zelo natančne. To je medij, ki ne dopušča napak, in zaradi tega je treba postopek premišljeno sestaviti, kar pa zahteva zelo organizirano in disciplinirano osebo. Računalniška tehnologija pa je prispevala k izjemno hitremu brisanju in popravljanju napak. Tako se lahko v produkciji naredi bistveno več napak, ki se lahko hitro popravijo. To pa še ne pomeni, da bo umetnik te napake dejansko popravil. Kljub tehnologiji še vedno nastajajo slabe stvari. Druga pomembna stvar tehnološkega razvoja pa je napredek tehnologije tiska. Tisk je namreč postal poceni, vedno bolj pa je priljubjeno, da se tisk preskoči, in nastajajo kar izdelki za zaslone. Ampak to, kar sedaj delamo risarji, je, da se vračamo nazaj v disciplino dela, v čas pred računalniki. Jaz sicer nisem nikoli opustil dela z roko, vendar zadnje čase to izrazito bolj uporabljam. Uporabljam tuš, pero, čopiče, računalnik pa izkoristim pri pripravi skice. Skico oziroma osnovo natisnem v svetlih tonih, nanjo pa rišem s tušem ali peresom. Nato ročni izdelek skeniram nazaj na ekran in ga računalniško uredim.
Koliko časa pa ste porabili denimo za strip »Ride«, ki obsega skoraj 100 strani?
»Ride« sem risal par tednov, ampak sem risal strnjeno. Nastajanje izobraževalnih stripov pa traja dlje časa, ker ni možna improvizacija. Če bi strnil čas izdelave praktičnega dela svoje diplomske naloge, »Endodonto« stripa, bi trajalo osem mesecev. Ker pa je to delo nastajalo v več »etapah«, je trajalo tri leta. Na zobozdravniški strip je bilo ogromno pozitivnih kritik tako iz Slovenije, kot tudi iz tujine.
»Endodonto« strip je bil tako resen projekt, da me je spremenilo kot risarja.
Tudi veliko medijev je pisalo o vaši diplomski nalogi.
To je bil tako resen projekt, da me je spremenilo kot risarja, da zdaj drugače rišem strip kot prej. Izobraževalni strip namreč zahteva zelo resen način dela. Poudarek v tem stripu je na tehničnem postopku endodontskega posega oziroma zdravljenja, namenjen pa je temu, da si pacient prebere in se poduči, kako ravnati in na kaj biti pozoren po posegu. V teoretičnem delu diplomske naloge pa sem se ukvarjal z nastajanjem tega stripa in z določenimi teoretskimi diskurzi, predvsem s tem, kako je oblikovan lik.
Ste diplomant Akademije za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Koliko lahko umetnik risar odnese s fakultete, kjer prevladujejo druge umetniške panoge?
Na akademijo sem bil sprejet v tretjem poskusu. To je pomembno sporočilo za vsakega, ki želi na likovno akademijo, da mimo sprejemnih ne gre zlahka in takoj. Stripar Miki Muster se je šolal na akademiji za likovno umetnost na oddelku za kiparstvo. To je naredil zato, ker se je odločil, da ne bo slikar. On je bil risar stripov, ki je moral pridobiti temeljno likovno izobrazbo. Zato umetnik gre na akademijo – iskat oprtna znanja. Akademija pa je institucija, ki sama sebe ne prepoznava kot obrtno šolo, ampak kot umetniško. Tam so profesorji z desetletji izkušenj, njihove izkušnje pa včasih mejijo že na religiozne, ker se ti vrhunski umetniki zavežejo, da bodo deset let delali na enem samem likovnem problemu. Včasih tudi v pomanjkanju in stiski. Ampak vztrajajo s tem problemom. Zato so vsi ti ljudje pristranski. Imajo lastno močno emocionalno izkušnjo. Zaradi tega je akademija tudi zelo naporna. Naporna je tudi zato, ker tudi študent pride z nekimi svojimi čustvenimi izhodišči, in to je napor, ki ga ne pozna denimo ekonomist ali pravnik, ki je na prvem izpitu med 200 od 400 študentov, ki izpita niso opravili. To so neke male sobice, kjer smrdi po olju, kjer ljudje razlagajo o neki enotni svetlobi na sliki. Naša ljubljanska akademija je res izjemna v evropskem prostoru, zato se izplača izobraževati na njej.
»Najbolj trdoživo je risarsko znanje, ki nikoli ne preneha biti cenjeno.«
Na akademiji je bil vaš profesor tudi koroški slikar Gustav Gnamuš.
Da, Gustav Gnamuš, ki pa je tukaj v Ljubljani skoraj moj sosed. Ker smo veliko menjavali profesorje, me je učil samo eno leto. Pri njem se mi je zdelo zanimivo to, da je pri svojih slikah lovil svetlostno enakost po površini, in da je svojčas slike fotografiral s črno-belim filmom ter opazoval, ali je na črno-belem filmu slika enotna, medtem ko na barvnem ni smela biti. Je bil pa on prvi, ki mi je rekel: »Ciril, ti nisi slikar.« To je bila tudi ena izmed pomembnih potrditev, da sem res risar stripov in ilustrator.
Že nekaj časa pa rišete tudi za Večer.
Da, za Večer delam pogodbeno že več kot deset let, tako da je ta časopis stalnica v mojem portfelju. Delam torej naslovnico in en portret ter občasne druge naloge. V užitek mi je, da lahko politične teme, ki me zanimajo, predebatiram z novinarji.
Torej ste med procesom nastajanja ilustracij za Večer v stiku z novinarji?
Da, še posebno pri kompleksnih temah je treba veliko predebatirati. Včasih so teme res zahtevne in pomembne, treba se je odločiti, kaj je najbolj pomembno za naslovnico, ker ni veliko možnosti, da se poudari več zadev.
Kakšna pa je prihodnost risarjev v Sloveniji?
Vsi profesionalni risarji v Sloveniji imamo nabito polne urnike. Če bi hotel danes v Sloveniji dobiti nekoga, da ti nariše strip, je to nemogoče, ker smo vsi zelo zasedeni. Tako da je še vedno prostora za nove risarje. Najbolj preprost odgovor, kaj se bo dogajalo v naslednjih desetih letih, je: »Ne vem«. Prihodnosti se pač ne da napovedati, edino kar lahko rečem, je, da je najbolj trdoživo risarsko znanje tisto, ki nikoli ne preneha biti cenjeno.
Jon Petek
