Psihoanalitik mag. Roman Vodeb je pred kratkim izdal novo, že svojo sedmo knjigo, z naslovom “Razočarane gospodinje pri seksologu”. To je bil tudi razlog za krajši intervju, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju. Mag. Vodeb je vedno zelo zanimiv sogovornik, ne glede na to, ali gre za pogovor o psihoanalizi, politiki, športu ali kakšni drugi temi. Govorila sva predvsem o knjigi, o tem, kako je nastajala, kje jo je pisal, kakšna je njena vsebina. Seveda pa brez nogometa tudi tokrat ni šlo. Vabljeni k branju.
E-Koroška: Kako to, da je prišlo do ideje oz. izdaje nove knjige – knjige s provokativnim naslovom, ki asociira na vašo zloglasno in kontroverzno prestavo »Razočarana gospodinja pri seksologu«?!
Vodeb: V začetku junija me je poklicala Lea Mederal, če bi se dobila »na pijači«, da bi se o nečem pogovorila … Ko sem bil le malce bolj radoveden, sem dobil od Lee namig, da se je našel nekdo, založnik, ki bi bil pripravljen izdati mojo knjigo, če jo bi le jaz bil pripravljen napisati. In to knjigo o ženski seksualnosti. Seveda sem bil ZA, in v enem tednu sem bil že na delovnem obisku na Pašmanu, kjer sem se lotil projekt nastajanja knjige. To, da ima knjiga naslov »Razočarane gospodinje pri seksologu«, pa je nek konsenz, ki se je kot naslov izkristaliziral tokom pisanja knjige in komunikacije z založnikom.
E-Koroška: Kako je potekalo pisanje knjige? Menda ste jo pisali v dveh delih.
Vodeb: V vasici Barotul na Pašmanu sem si našel cenejši apartma, z dvema terasama – dopoldansko senco sem imel na enem balkonu, popoldansko pa na drugem oz. na terasi … In pisal sem cele dneve – tudi do 12 ur na dan in to dvakrat po 1 teden, sredi junija in konec julija. V bližnjem bifeju in tudi na plaži sem brskal po svojih zapiskih, vmes sem, za sprostitev in rekreacijo, tudi malo plaval in kolesaril. S seboj sem imel škatlo debelih 15 zvezkov, kjer sem imam zabeležene svoje klinične primere zadnjih 20-ih let. Začel sem najprej zbirati primere, ki bi bili zanimivi za objavo. Potem sem iskal kontakte žensk, ki sem jih izbral zaradi njihove zanimive seksualne »zgodbe«. Skušal sem obuditi tudi spomin na njihove seksualne pikantnosti in potem sem zastavil fabulo oz. osnovno zgodbo izbrane ženske, ki sem jo potem predstavil v »njenem« poglavju.
E-Koroška: Koliko teh svoji kliničnih primerov ste predstavil v knjigi?
Vodeb: V moji delovni verziji sem predstavil okrog 35 primerov, vendar sem jih več kot 10 moral izločiti, ker se je izkazalo – založnik je bil takšnega mnenja –da je knjige preobsežna. Knjiga je bila predebela in fizično pretežka za lahkotno branje doma na postelji ali na morju, na plaži. V moji delovni verziji je knjiga obsegala skoraj 400 strani. Sedanja tiskana verzija ima 300 strani.
E-Koroška: Ali ste imeli kaj »obrobnih« problemov pri pisanju knjige?
Vodeb: Seveda! Problemi so se pojavljali vsak dan sproti. Najprej je bilo težko najti ženske, ki so bile pri meni z zanimivo seksualno zgodbo – nekatere tudi pred mnogimi leti – in so bile hkrati pripravljene privoliti na objavo svoje zgodbe. Seveda sem vse zgodbe zakodiral. Nekatere tako zelo, da se še »glavne junakinje« niso v njih prepoznale. Moje zakodiranje in »anonaimiziranje« je bilo tako koncipirano, da sem zadržal teoretsko bistvo in poučno sporočilo posameznega kliničnega primera. Zgodilo se mi je tudi, da je ženska svojo zgodbo prebrala, vendar z njo ni bila zadovoljna, ker v zgodbi sebe ni videla predstavljene v »lepi« luči. Nekatere ženske so mi že napisano poglavje o njih prepovedale objaviti v knjigi. Torej: potem, ko sem se par ur mučil s pisanjem dotičnega poglavja, sem dobil sporočilo: »Sem si premislila! Moje zgodbe ne smete objaviti, nimate moje privolitve, mojega dovoljenja!« To me je prizadelo. Kakšen probleme sem imel z lektoriranjem knjige, niti ne bom omenjal. Moja »vodebovščina« je malce »vulgarizirana« in … Prvo lektorico sem hitro odslovil, jo zamenjal, druga pa je bila dobra in ubogljiva, jaz pa tudi malce bolj toleranten do slovničnih zakonitosti.
E-Koroška: Ali imate od vseh kliničnih primerov oz. žensk (pacientk, klientk), ki so navede v knjigi, dovoljene za objavo?
Vodeb: Ne. Od vseh nimam dovoljenja. Založnik mi je celo priskrbel pravno mnenje odvetnika založbe, češ, da, če je primer v knjigi primerno zakodiran, »anonimiziran«, se ženske nimajo kaj pritoževati, saj so tako »zakodirane«, da se še sam ne prepoznajo. Premestil sem jih iz enega mesta prebivanja v drugo mesto, spremenil starost za par let, spremenil pa sem tudi časovno obdobje, ko je pacientka/klientka hodila k meni na terapije oz. svetovanja … Nekaj oseb – tudi moških – ki so prestavljali jedro posameznega poglavja, je tudi že umrlo. Nekatere ženske, ki so bile pri meni so danes stare že blizu ali celo čez 80 let … Knjige ne bodo brale in niti jih nihče ne bo prepoznal kot glavne akterke, pa še zakodirano je vse skupaj v anonimno in nerazpoznavno formo.
E-Koroška: Kakšna je strokovna vrednost te knjige?
Vodeb: To bodo oz. boste povedali drugi. Bi me pa prav zanimala kakšna iskrena recenzija neke kompetentne osebe, npr. kakšnega kliničnega psihologa, psihoterapevta ali psihiatra. Ampak to se verjetno ne bi zgodilo, ker … Knjiga je tako »drugačna«, tako »vodebovska« in kontroverzna, da »peče glava«. Mestoma sem bolj freudovski od Freuda samega. Takšne knjige Freud še ni mogel napisati. Sem se pa »držal nazaj«, imel sem zategnjeno ročno zavoro. Založnik je name pritiskal, češ, da mora knjiga biti berljiva, tudi za laike – ne sme biti pretežka, strokovno prezahtevna. Veliko teorije, ki bi dodala težo k strokovnosti knjige, sem malce izločil. Kaj v resnici pomeni ta knjiga za strokovno javnost, bo pokazal čas.
E-Koroška: Ali planirate že nadaljevanje te knjige – 2. del?
Vodeb: O tem še ne razmišljam, ker … Bolj bi me zanimal projekt knjige, ki jo imam v 90% že napisane, že 5 let – ta knjiga pa ima naslove: »Kritika psihiatrije skozi psihoanalizo«. Sedanji psihoterapevtski zakon prav terja izdajo te knjige. Ampak – ne najdem založnika, ki bi imel za to »težko« knjigo dovolj velik interes. Drugi del knjige, ki je izšla te dni, pa bi napisal, če vi se najprej zgodil ponatis tega prvega dela – 500 izvodov je zelo majhna naklada. In če bi bilo zanimanje veliko, bi napisal tudi drugi del. Po svoje obžalujem, da v knjigi ni več »vodebologije«, torej več te moje kvanten psihoanalize, ki je za laično javnost očitno pretežka. Obžalujem tudi, da v knjigi ni izločenih poglavij. Delovni naslovi teh izločenih poglavij so bili: Pohotni brat in nedolžna sestrica; Normalna ženska, ki ji je mož zagodel – potem pa …; Še nekaj lezbičnih utrinkov; Radikalna lezbijka, ki so ji moški dvorili; Psihiatri so bili v slepi ulici; Malo je bila razštelana, seksala je pa dobro; Sebi ni znala pomagati in postala je psihoterapevtka; Moških si ni znala izbirati in postala je lezbijka; Še nekaj »ocvirkov«. Škoda se mi tudi zdi, da v knjige ni spremene besede, ki bi jo napisala kakšna avtoriteta, ali pa npr. moji »pacienti« oz. klienti, stranke, ki so bile deležne mojega znanja.
E-Koroška: Kje se da knjigo kupiti? In: zakaj vas ni na tradicionalnem knjižnem sejmu?
Vodeb: Na tradicionalnem knjižnem sejmu me ni, ker sem imel pred šestimi leti, ko sem izdal svojo knjigo »Prvi spol«, toliko problemov. Varovati me je morala policija zaradi levih anarhistov, ki so tako suvereno, protestirali, da … Nimam več te energije za »vojno proti vsem«. Če bo kdo pokazal interes za kakšno gostovanje, morda v kakšni knjižnici, kulturnem domu, mladinskem centru, bom vsem na voljo. Tudi za gostovanje v podkastih bom na voljo. Knjigo se bo sicer dalo kupiti preko preko svetovnega spleta – na strani: https://gospodinje.si/. Glede na to, da še vedno nastopam v predstavi RAZOČARANA GOSPODINJA PRI SEKSOLGU, bom knjigo prodajal tudi na predstavah, kjer se bom v vsak tiskani izvod knjige podpisal.
E-Koroška: Dajva sedaj ta krajši intervju zaključiti s športom. Napisali ste 4 »težke« ter 3 »športne knjige, torej knjige o športu. Znani ste tudi po svoji »meta-nogometologiji«. Glede na to, da ste na FŠ usmerjali nogomet pri dr. Zdenku Verdeniku, da sta oba sinova igrala nogomet v slovenski 1. ligi, bi mi morda namignil, kaj si mislite o kvalifikacijah Slovenije za SP … Kaj je šlo narobe z vašega strokovnega oz. »nogometološkega« in psihoanalitičnega vidika?
Vodeb: Kekova beseda »ne prime« (več), vsaj pri tej generaciji fantov ne. Prijela je na/pri Reki (na Hrvaškem), kjer je Kek legenda. Pri tej generaciji naših fantov, pa Kek ni več “subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve” – to dikcijo poznamo v teoretski psihoanalizi. Za generacijo okrog leta 2010 je bi Jek “AVTORITETA” – »subjekt, za katerega se predpostavlja, da je sposoben voditi reprezentanco do zmage« proti kateremkoli nasprotniku; za to sedanjo generacijo fantov pač ni več ta avtoriteta, saj jim ne more t.r. nič dopovedati. Poleg tega tudi osebno nisem prepričan oz. ne vem, če je v resnici sploh strokovno dovolj dober. Hrvati so na Reki samodejno igrali, Keka so imeli za “boga”, avtoriteto, »čarovnika«, ki je Slovence popeljal na SP. Pri nas pa Kekova beseda “ne prime”, “promene na mozgu” pri igralcih ne more, ne zna, ni sposoben doseči. Ni prepričljiv pri “zapovedovanju” igre (taktike, strategije). Igralcev se Kekovi “ukazi”/napotki ne primejo v glavi, v miselnih oz. čustvenih procesih. In potem jim Kek ne more vcepiti zmagovalne mentalitete, torej ideje “Šiptarje bomo povozili”, »Švicarjem lahko pariramo«, »Švede pa bomo nabutal na Švedskem!« … Ta verjetja seveda delujejo na nezavedni ravni. V ozadju je znameniti psihoanalitični TRNASFER, ko trener predstavlja simbolnega očeta … Itd. Itd. Itd. V luči povedanega naj še rečem, da Albert Riera za celjske nogometaše predstavlja ravno ta »subjekt, za katerega se predpostavlja, da …«, torej da ekipo lahko popelje oz. pripelje do zmage z vsakim nasprotnikom.
