»Dolgo časa nisem govoril tega, kar verjamem, nikoli ne verjamem v to, kar govorim, in če se včasih zgodi, da v bistvu govorim resnico, jo ovijam s takšno lažjo, da jo je težko odkriti«. Te besede je napisal v nekem pismu že daljnega leta 1521 Machiaveli, pa bi jih lahko izrekel tudi naš sedanji premier, ki bi ga mirno lahko primerjali Glavamožem Lewisa Carrola, ko je posmehljivo dejal: Ko uporabim neko besedo, ta pomeni natanko tisto, kar želim, da pomeni, nič več in nič manj.
Že samo njegovo predstavljanje pred volitvami, kjer se je predstavljal kot uspešen podjetnik, je bila ena sama laž. Po volitvah pa so se njegove laži in manipulacije samo še stopnjevale. Obljube sem, obljube tja, izpolnjenega pa bore malo oziroma nič (razen »depolitizacija« javne RTV in financiranje NVO-jev). Kot da gre za grandiozno narcistično osebnost, ki je manipulativna, izkoriščevalska okrutno lažniva in brez vsake empatije, pri kateri občutek veličine ne temelji na nagradi, temveč izhaja iz občutka upravičenosti.
Žal slabšega predsednika vlade v sicer kratki zgodovini Slovenije še nismo imeli. Pravijo mu
sončni kralj (iz vsem znanih vzrokov), mene pa bolj spominja na Marijo Antonietito, ko je ob novici, da državljani nimajo kruha rekla: »pa naj jedo žemlje« oziroma, če to prenesemo na predsednika vlade, ko bi ob novici, da državljani nimajo za drva, verjetno mirno dejal: »pa naj si kupijo sončne panele in se grejejo s toplotnimi črpalkami.«
Kaj bolj vsakdanjega kot neumnosti pač ni in tu mu uspešno parirajo tudi njegovi dvorjani,
predsednica državnega zbora (sicer pravnica) z nepoznavanjem oziroma prostim
tolmačenjem prava, prvo uvrščena na kandidatni listi za evropske volitve z (ne)poznavanjem zemljepisa, še ena pravnica, sedaj državna sekretarka in prav tako kandidatka za evroposlanko s svojimi občasnimi intelektualnimi biseri (krogci in pot preko Šentilja iz Ljubljane v Maribor).
Stavka tu, stavka tam, stavka vsepovsod. Vlada pa se dejansko obnaša, kod da ni nič. Probleme naslavlja, rešuje pa jih ne. Pred težavami tišči kakor noj glavo v zemljo, torej če ne vidim nič, to ne obstaja. Neuspešnost notranje politike hočejo prikriti z povečanimi političnimi aktivnostmi v tujini. Ampak se ji dogaja bolj v stilu, če smo že doma neuspešni, pa pokažimo narodu, da smo lahko neuspešni tudi v tujini.
Tako pa s pomočjo lakaje iz dveh, treh televizij in iz množice časopisov, ki mu (jim) vsak dan pojejo slavo, preidemo na polje post-resnice, kjer se tako vladajoči kot njim servilni mediji trudijo da bi dajali videz racionalne, iskrene in primerne skrbi za resnico in je to pravzaprav včasih težko izpodbijati.
Tako se vsi pretvarjajo, da so zavzeti za pravico, resnico in razum, v resnici pa zgolj posnemajo te lastnosti, vse zgolj in samo za to, da bi ostali na oblasti. Vendar pa ta njihov nadrealizem počasi kopni in zgolj samo zaslepljeni (nerazgledani, neumni) ne vidijo, da ta njihova post-resnica v svojem bistvu le velik skupek laži. Vsak sestanek zunanje ministrice s kakim diktatorjem iz tretjih držav (evropski politiki in politiki iz ZDA očitno nimajo ravno časa zanjo) prikazujejo kot velik diplomatski uspeh. In kaj zato, če v Sloveniji nima ginekologa verjetno več 10.000 žensk, važno je, da se sliši, da se fajtamo za pravico do splava vseh Evropejk. Če že ne moremo bolniku omogočiti, da pride v tridesetih dneh do specialista, pa mu omogočimo evtanazijo v tridesetih dneh. Pa kaj, če nimamo dodatnega denarja za pokojnine, pomembno je, da se najde denar za naše NVO-je in kulturno delovanje pripadnikov narodov bivših jugoslovanskih republik.
To so naši volivci, ti fajtajo za nas, za rdečo zvezdo. In važno je, da so od »prijateljev« kupili veliko število računalnikov, to, kdo pa jih bo uporabljal pa ni več pomembno. Tuja podjetja pa selijo svojo proizvodnjo v druge države, podjetnik se pritožujejo nad vedno višjimi obremenitvami, sesuva se zdravstvo… Narod pa vse bolj reven, to mirno prenaša in živi v zoni ugodnega območja post-resnice. Žalostno, vendar resnično, že skoraj nadrealistično!
