30 dni do specialista in 30.000 stanovanj v razmeroma kratkem času. Dve največji laži socialnih demokratova ali pravilneje socialistov pred volitvami. O zdravstvu se dnevno razpravlja, o stanovanjih pa malo manj.
Tako sem slučajno pred kratkim v eni od tv oddaj slišal komentar, da država že 30 let krši 78. člen (primerno stanovanje) člen ustave, ker ne zagotavlja ljudem ustreznih stanovanj. Sicer se ne spomnim natančno, kdo je izrekel to norost in s tem pokazal svojo »socialistično razumevanje ustave«. Drugače kot norost temu ne morem reči. V ustavi jasno piše, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Besede »ustvarja možnosti« in »lahko« so pomembne! To pomeni, da mora država skozi zakone dopustiti primerno gradnjo, ustrezno infrastrukturo in zagotoviti konkurenco na trgu stanovanj, ne pa stanovanj graditi!
Člani Levice in Sd-ja radi pa sploh vlačijo na plano mit , kako se je v socializmu gradilo in uspešno reševalo stanovanjske probleme. In pri tem se socialističnim nostalgikom, ki se pogosto takrat še rodili niso, kar orosijo oči: »Ja, takrat so bili zlati časi. Tudi delavci so lahko gradili hiše, mladi so dobili stanovanja. Nihče ni imel nerešenega stanovanjskega problema. Ja, to so res bili zlati časi.«
Pa so bili ti časi res tako zlati ali pa so bili zlati samo za nekatere, za manjšino? Za večino so bili bolj železni kot zlati. Ja, gradilo se je, tako zasebne hiše kot stanovanja. Vendar pa kako? Oblast je zaradi socialnega miru črnograditeljem gledala skozi prste, črna borza gradbenega materiala je cvetela, zidarji pa so v službi bolj kot ne počivali, da so lahko popoldne prodajali svoje znanje zasebnim graditeljem… Korupcija je bila vprogramirana v sistem socializma. In čeprav ni bilo nič, se je dalo dobiti vse. Za pravo ceno. Sistemskega pristopa ni bilo in vsak se je pač znašel po svoje. Eni bolj in drugi manj. Ta, ki se je znašel bolj in je imel voljo ter nekaj znanja, veliko sorodnikov in prijateljev, si je v par letih lahko zgradil hišo, ta, ki pa se je znašel manj, je pač čakal, da se ga v podjetju usmilijo in mu dodelijo službeno stanovanje. Do konca gradnje hiše ali do vselitve v službeno stanovanje pa sta se je družina ali stiskala nekje pri starših ali kot podnajemnika pri teh, ki so si že uspeli zgraditi hišo.
Ti, ki pa so čakali na ključe službenega stanovanja v podjetju, pa so bili na čakalnih listah in tu se je pojavila etno korupcija. Večje stanovanjske gradnje so se začele šele po sedemdesetem letu in to ne zaradi Slovencev, pač pa zaradi priseljencev iz drugih republik, ki so bili pravzaprav ekonomski imigranti. In ti priseljenci so sistem čakalnih vrst naštudirali do potankosti. Ko so prišli v Slovenijo, so za začetek prebivali v samskem domu, nato so si našli kakšno sobo, pogosto tudi brez tekoče vode, vlažno, plesnivo… nato so v Slovenijo preselili celo družino in se prijavili v čakalno vrsto v podjetju. Ko so se ocenjevale bivalne razmere, so seveda glede na slabe bivalne razmere pridobili največ točk in avtomatsko prišli na vrh čakalnih list. Tako so relativno hitro dobili stanovanje. Drugorazredni
Slovenci pa so se pogosto ravno zaradi tega ali še naprej stiskali pri starših ali v podnajemniških stanovanjih ali pa so preprosto obupali in začeli graditi hišo na že prej omenjen način.
In sedaj bi z različnimi davki želeli ti, ki odločajo, želeli graditi nova stanovanja. Kje? Očitno predvsem v Ljubljani. Za koga? Predvsem za lastne volivce, za politkolesariat, za »kulturniško« elito, za ekonomske migrante iz drugih republik. Jaz tebi stanovanje, ti meni do svoje smrti glas na volitvah. Gradnja stanovanj ni naloga države, kot razlagajo in obljubljajo socialisti. Tudi pri gradnji stanovanj gre za prosto gospodarsko pobudo (74. člen ustave), trg določa cene, ponudba/povpraševanje. Je pa seveda naloga države, da preprečuje špekulacije na trgu in omogoča gradnje, ne pa da (glede na to, da je Slovenija zelo redko poseljena država) z raznimi neživljenjskimi predpisi in birokracijo gradnjo dobesedno onemogoča.