Radijski in televizijski voditelj Dragan Bulič nam je najbolj ostal v spominu po vodenju radijskih oddaj ‘V sredo obujemo spomine’ (S.O.S.) in ‘Še v torek obujamo spomine’ (Š.T.O.S.) ter televizijske oddaje ‘Sobotna noč’. Praktično ni ljubitelja pop in rock glasbe srednje in starejše generacije v Sloveniji, ki ga ne bi poznal. Leta 1985 za radio in TV prenašal prireditev Live Aid, enega najbolj znanih rock koncertov vseh časov, na TV je komentiral koncerte v Spomin na Freddyja Mercuryja,pa koncert za Nelsona Mandelo in nekaj prenosov ameriških glasbenih nagrad Grammy. Poleti 1993 je bil s skupino Pop design kot radijski poročevalec v New Yorku. Verjeli ali ne, spali so v znamenitem hotelu Chelsea, o katerem poje tudi Leonard Cohen in kjer so nekoč prebivali tudi Bob Dylan, Janis Joplin, Kris Kristofferson itd… Leta 2010 je za življenjsko delo prejel nagrado Viktor.
E-Koroška: Ljudje vas najbolj poznajo po dolgoletnem vodenju radijske oddaje SOS oziroma kasneje ŠTOS. Morda veste, koliko je bilo vseh oddaj?
Bulič: Do 29.9.2015 sem na Valu 202 naredil 1528 oddaj S.O.S. ( 30.1.1990 sem jo preimenoval v Š.T.O.S, ker sem se po soboti in sredi preselil na torkov termin), potem pa v letu 2016 še okoli 50 oddaj na prvem programu Radia Slovenija, kjer pa se je oddaja imenovala ‘Še tukaj obujamo spomine’.
E-Koroška: Leta 2014 ste ob 35. obletnici oddaje organizirali koncert v studiu 1 TV Slovenija TV Slovenija, kjer je nastopilo več kot 60 glasbenikov. To je bil res nepozaben večer, nekatere skupine ste po dolgem času spet zbrali skupaj. Kako vam je to uspelo?
Bulič: Res lep spomin, kjer sem ponovno zbral lepo število naših ansamblov, ki so nato nastopili po abecednem vrstnem redu. Če bi našel kakšnega sponzorja, bi si ta koncert zaslužil, da ga imamo v Stožicah.
E-Koroška: Na žalost 40. obletnice koncerta ni bilo, nam lahko poveste, zakaj?
Bulič: Aprila 2019 sem upal, da bomo ponovili zgodbo ob 40.obletnici oddaje, a se ni izšlo. Ko sem predlagal koncert TV uredniku Vanji Vardjanu, mi je čez nekaj dni napisal, da je moj predlog poslal na Val 202,oni pa so mu odgovorili, da jih ta projekt ne zanima. In potem je tudi TV rekla ne! In to meni, ki sem tako uspešno vodil in pripravljal zelo cenjeno TV oddajo Sobotna noč!
E-Koroška: Znano je, da zelo spoštujete tudi slovenske izvajalce, ki ste jih v svojih oddajah tudi redno vrteli. Kaj mislite o slovenski pop in rock sceni nekoč in danes?
Bulič: Lahko sem samo prijetno presenečen, da imamo tudi danes še vedno veliko ansamblov te zvrsti, da, nekateri celo rušijo rekorde s svojimi nastopi, kot recimo Siddharta, Mi2, Big Foot Mama, Vlado Kreslin, Joker Out itd. Res pa je, da mi bodo nekatera naša imena, ki so pisala zgodovino slovenske pop/rock glasbe za vedno ostala v spominu.
E-Koroška: Ena izmed vaših strasti je tudi obiskovanje koncertov. Na koliko koncertih ste bili do sedaj?
Bulič: Kot vesten zapisovalec glasbenih dogodkov in koncertov, imam zapisane vse koncerte, ki sem jih videl pri nas in v tujini. Zdaj se jih je nabralo že okoli 1500, tu pa seveda niso šteti obiski domačih izvajalcev.
E-Koroška: Kateri koncerti so vam ostali najbolj v spominu?
Bulič: Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli…19.6.1970 me je v Hali Tivoli zabavala odlična ameriška skupina Blood,Sweat&Tears, prvič pa sem bil v tujini marca 1975 in sicer v sosednjem Grazu, kjer je nastopila angleška progresivna skupina Nucleus. Za najboljšega bi se težko odločil, mi pa je žal, ker leta 1969 nisem uspel priti na Dunaj, kamor me je vabil Janez Bončina-Benč in sicer na koncert meni najdražjega kitarista Jimija Hendrixa. Vzrok pa res smešen, kajti takrat še nisem imel svojega potnega lista, to pa pomeni, da bi morala iti z mamo moja mama. In Hendrix je nato umrl eno leto kasneje.
E-Koroška: Katere koncerte imate v planu obiskati v prihodnje?
Bulič: Veliko dobrih sem že videl, da, tudi takrat,ko so bili lepi in mladi, danes pa…17.6. sem mislil oditi na koncert kvarteta Who s simfoničnim orkestrom, potem pa sem izvedel, da dogodek ne bo v dvorani, ampak na hipodromu v Firenzah. Za moja leta bi bilo to preveč naporno, pa še za mašo bi moral dati Rodetu, da ne bi deževalo.
E-Koroška: Spoznali ste ogromno znanih glasbenikov. Ste s katerim ostali v prijateljskih stiku?
Bulič: Res sem imel srečo, da sem srečal kar lepo število znanih glasbenikov, a da bi imel kakšne osebne stike, to pa ne. Ko je Radio študent,kjer sem leta 1971 pričel svojo glasbeno kariero, pripeljal v Ljubljana skupino Status Quo, so me fantje takoj vzeli za svojega in mi v Hali Tivoli celo zaigrali eno skladbo. In ko so leta 2004 spet nastopil pri nas v Izoli, sem njuna člana M.Rossija in že pokojnega R. Parfitta na novinarski konferenci v hotelu Bernardin spomnil na ta dogodek. Nato je Richard Parfitt uperil vame prst in glasno rekel: O, yes, I remember you!
E-Koroška: Koliko plošč imate v arhivu?
Bulič: 1174 vinilnih plošč, 154 malih plošč in 3920 kompaktnih plošč. In pa seveda še zaloga starih plošč, CD in kaset,ki sem jih nekoč vrtel v diskotekah Turist (pionir tega kluba), Valentino in seveda Palma, kasneje tudi kot Black Jack, v Pizzeriji pod kavarno v Novem mestu. In z njimi imel tudi nekaj nastopov po slovenskih diskotekah!
E-Koroška: Ste pričakovali, da se bodo LP plošče, ki so bile nekaj časa iz prodaje, spet vrnile nazaj v trgovine?
Bulič: Ko je zaradi pojava kompaktnih plošč zanimanje za vinilke padlo, si res nikoli nisem mislil, da se bodo mnogo let spet pojavile in to celo v boljši kvaliteti. Res pa je, da tudi z nenormalno visokimi cenami. Se pa lahko pohvalim, da imam doma originalni, dvojni White Album skupine Beatles, ki mi ga malo pred smrtjo poklonil radijski tehnik Radia študent Radovan Bulatović.Njemu jo je iz Amerike prinesel njegov brat, je bil takrat mornar in jo je kupil v San Franciscu, serijska številka pa 3242.Danes je plošča prav gotovo nekaj vredna?
E-Koroška: Znana je tudi vaša ljubezen do nogometa. Kateri klubi so vam najbolj pri srcu?
Bulič: Čeprav je bil nogomet moja prva ljubezen, pa nikoli nisem bil navijač kakšnega kluba. Doma imam sicer dres Barcelone in Interja, a oba so mi podarili kolegi za rojstni dan. Seveda sem vsakič vesel, ko je Olimpija državni prvak, res pa je, da sem bil tudi dvakrat v Mariboru in si ogledal tekmi s Chelseajem in Schalkejem, leta 2016 pa šel celo
navijat v Basel za našo izbrano vrsto. Pa ne samo to.15.5.1986 sem za Olimpijo na njenem štadionu organiziral koncert Prva liga za prvo ligo, kjer je nastopilo 27 najbolj znanih slovenskih pop/rock izvajalcev. Olimpija se je res vrnila v I.ligo, le name so hitro pozabili…
E-Koroška: Včasih ste igrali v ligi malega nogometa, tudi velikega za ekipo slovenskih glasbenikov. ste še vedno aktivni?
Bulič: Da, res lepi spomini.Leta 1975 smo kot Radio študent pričeli igrati mali nogomet na Kodeljevem in leta 1992 celo postali prvaki Prve moščanske lige, to pa je takrat pomenilo, da smo s tem postali tudi prvaki Ljubljane, no, takrat z imenom List-Osa. Lahko se pohvalim, da sem z nogometno ekipo glasbenikov nastopil na štadionih Olimpije, Maribora,
Celja, Velenja, Mure (leta 2010 sem tam celo dal gol Marku Simeunoviču in ker je bil prenos na TV Slovenija, je takrat Igor E.Bergant, ki je komentiral tekmo, rekel: ‘Kdo pravi, da je radio mrtev, Dragan Bulič je pravkar dal gol Simeunoviču!’). Da, tudi na Maksimirju in nazadnje na stadionu NK Zagreb, kjer smo 1.6.2014 odigrali dobrodelno tekmo s
hrvaško ekipo, kjer je bil pokrovitelj dogodka takratni predsednik dr.Ivo Josipović, ki se lahko pohvali, da je pred kratkim napisal glasbo za rock opero o Johnu Lennonu! Nogomet seveda še vedno rad pogledam na TV, zdaj pa je že vrsto let moja športna ljubezen tenis. Da, doma imam tudi nekaj zasluženih pokalov.
