Učiteljica Osnovne šole Mežica Mateja Korasa je pred kratkim prejela Maroltovo častno značko, ki ji jo je podelil Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Mateja Korasa je že vrsto let aktivna na več področjih kulturnega in športnega življenja na šoli in v kraju. Že trideset let vodi interesno dejavnost Dobrovoljčki, kjer učenci vse do petega razreda z velikim veseljem plešejo in izvajajo nastope za šolarje in starše. Mateja Korasa je za naš portal pripravila krajši opis svojih dolgoletnih dejavnosti, ki si ga lahko v nadaljevanju preberete, hkrati ji tudi čestitamo za izjemno priznanje.
“V mesecu marcu, natančneje 30. marca, sem prejela častno Maroltovo značko. Prejela sem jo na pobudo staršev od Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti za izjemno dolgoletno udejstvovanje na področju ljubiteljske folklore, oziroma kulture.
Rodila sem se v družini, v kateri smo veliko peli. Moja mama je že kot otrok rada pela s svojimi sedmimi brati in sestrami, ter s svojim atijem in mamo – mojim dedijem in bico. Ati pa je bil tudi glasbenik, igral je na trobento in bil dolga leta član Pihalnega orkestra Rudnika Mežica. Tudi sama sem že kot otrok zelo rada pela, telovadila, plesala pa še rajši. Na svoji šoli sem kot šolarka vseh 8 let obiskovala pevski zbor pri učiteljici Katici. V šolskem zboru sem pela že, ko sem bila še v vrtcu, ker sem s starejšo sestro obiskovala pevske vaje! V popoldanskem času pa sem redno in zelo rada telovadila pri ga. Cvetki Žlebnik, ter plesala pri ga. Metki Vevar. Za vse, kar so me naučile, sem jim še zdaj hvaležna! Imam jih v zelo
lepem spominu! Sedaj pa nekaj besed o mojem izbranem poklicu! Po končani osnovni šoli sem takoj vedela, da želim nekoč delati z otroci! Šolanje sem zato nadaljevala v Gimnaziji na Ravnah in študij na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Postala sem učiteljica razrednega pouka.
Kmalu po diplomi sem postala prvič tudi mamica. Sedaj imam tri otroke, pa tudi že eno vnukico. Drugo vnukico pa bom videla čez kakšen dan, ko se bo rodila! Svoje otroke in tiste v službi imam neverjetno rada. Če bi lahko zavrtela čas nazaj in bi se zopet odločala za svoj poklic, bi izbrala istega. Veliko srečo imam, da me moj poklic učiteljice, ter delo z otroki tako zelo osrečuje, ter da v službo res zelo rada hodim! Sreča in zadovoljstvo v opravljanju izbranega poklica, pa sta mi omogočila, da toliko let delam z otroci več, kot da jih samo učim po učnih načrtih! Vsa leta se trudim, da nisem le njihova učiteljica v razredu, ampak jim dajem veliko več! Poslanstvo vsakega učitelja je namreč ravno to, da svojim učencem da lepe spomine! Tako kot se sama iz šolskih let veliko bolj in raje spominjam plesanja, petja, telovadbe, nastopanja…kot učenja! Najbolj me osreči, ko mi moji sedaj že odrasli Dobrovoljčki, ko me kje vidijo, rečejo: «Učiteljica Mateja, najbolj fajn je pa bilo, ko smo hodili k vam na Dobrovoljčke!«
Že takoj prvo leto moje zaposlitve sem na šoli iskala možnost plesanja z otroki v kakšni interesni dejavnosti. Najprej je bila to folklora, kasneje pa sem učila otroke otroške, in tudi bolj moderne plese oziroma koreografije. Iz leta v leto je bilo v moji interesni dejavnosti več otrok od 1. do 5. razreda. Skupaj z otroci smo si za našo interesno dejavnost izbrali ime Dobrovoljčki. Verjetno zato, ker smo vsi vedno dobre volje, ker se pri plesanju
radi smejimo in pozabimo na skrbi. Otroci so radi Dobrovoljčki zato, ker se pri plesanju lahko vsi dokažejo, ker se po plesanju počutijo veliko bolje. Ples je namreč nam vsem kot zdravilo, otroci pa so meni kot obliž za duhovne rane. So tolažba v težkih trenutkih v mojem življenju! Danes, po 30 letih plesanja, so Dobrovoljčki zelo prepoznavni.
Ljudje poznajo naše že nekaj let trajajoče zaključne prireditve, ki jih pripravim ob koncu šolskega leta! Vsako leto je na tribuni v telovadnici veliko obiskovalcev naše prireditve! Nad našim plesanjem so zelo navdušeni, moji Dobrovoljčki pa zelo ponosni, veseli ter srečni. Sedaj, po tolikih letih moji prvi Dobrovoljčki že kot starši gledajo svoje otroke, ko plešejo! Tako, kot so plesali oni nekoč!
Ko sem pričela z interesno dejavnostjo Dobrovoljčki na šoli, nisem mogla vedeti, da bo ta trajala celih 30 let, da bo v njej s takim navdušenjem plesalo toliko otrok, da bodo Dobrovoljčki tako prepoznavni, ter nenazadnje, da bom sebe in otroke naučila toliko koreografij! Hitro pa je minilo teh 30 let in sedaj sem zelo ponosna in vesela, da sem prejela častno značko! Nisem pa vesela, da se moj čas dela in plesanja z otroki, ki me tako zelo osrečuje, izteka!
Težko se bom poslovila od svojega poklica, od otrok, od plesanja,…Upam le to, da bom lahko Dobrovoljčke še naprej gledala s tribune! Vesela bom, če se bo plesanje Dobrovoljčkov nadaljevalo, da se bo našla oseba, ki jo bodo Dobrovoljčki tako osrečevali, kot osrečujejo mene!”
Mateja Korasa
