Kadar se nevladne organizacije ustanovijo namensko zato, da se spremenijo v paravojsko ene od političnih opcij in od zunaj narekuje zakonodajo ali določajo, kaj je javni interese (pri čemer prednjači predvsem levica oziroma levi pol) se smisel njihovega obstoja popolnoma izgubi oziroma predrugači. Zato bi tu izpostavil problematiko delovanja t.i. GONGO (Government-sponsored non-governmental organizations – vladno organiziranih nevladnih organizacij) v sodobnem političnem sistemu, pri čemer gre širjenja prakse uporabe nevladnih organizacij in »nedržavnih akterjev« kot orodij političnega boja notranjih elit ali zunanjepolitičnega vpliva, ki je vgrajen v arzenal množic, kot orodja za manipulacijo zavesti, kot so »psyop« 1 , mehka moč, barvne revolucije in drugo.
GONGO imajo zaradi svoje specifičnosti binarno funkcionalnost, razdeljeno na uradne, deklarirane, eksplicitne funkcije in neuradne, latentne. Njihov položaj v političnem sistemu ni povezan le z očitnim ali latentnim angažmajem z lojalnim odnosom do vladajočega režima, ampak delujejo tudi kot instrument državne politike za izgradnjo institucij civilne družbe. Tako je GONGO lahko hkrati instrument politične reakcije in kolektivni akter družbenih sprememb. Kot dejanski primer uporabe GONGO, je dogajanje arabske pomladi v državah Bližnjega vzhoda.
Podoben primer, kako dejansko delujejo nevladne organizacije je delovanje le-teh v Sloveniji. Skoraj vsaka nevladna organizacija se prijavlja na javne razpise, zahtevajo
dodatna sredstva od države, od lokalnih skupnosti … in vse bi rade imele zaposlene
profesionalce, vendar ne profesionalce za zajamčeno plačo, pač pa dobro plačane profesionalce, po možnosti z akademskimi nazivi. S čimer postanejo dejansko odvisni od države in postanejo na nek način dejansko GONGO. Prostovoljci pa, pozabite … so, razen v res že renomiranih društvih s tradicijo, kot so npr. prostovoljni gasilci ali planinci in mogoče kakšna kulturnih ali športnih društvih, zgolj mizerne številke, ki na deklarativni ravni (da se zadosti razpisnim pogojem) omogočajo prises na državni denar.
Kjer pa je državni denar, se pogosto smisel nevladnih organizacij kot res nevladnih
organizacij izgubi, vse razvodeni in le te vse bolj postajajo podaljški države in strank
(ne nujno vladajočih), ki jim obljubljajo preživetje ter zajetne vsote denarja. Parcialni interesi interesnih skupin ali združenj prevladajo nad širšimi interesi. Denar pa, ki se
zliva v te nevladne organizacije, ne služi več svojemu namenu, ampak pogosto le
peščici posameznikov zaposlenih v teh organizacijah ali tem v vrhu teh organizacij,
nekateri pa s tem denarjem celo financirajo svoje drage hobije.
In Institut 8. marec ter njemu sorodne »nevladne organizacije« ne postajajo nič
drugega, kot pa, podaljšek trenutne vladajoče elite. Njihov položaj v političnem
sistemu je povezan z očitnim ali latentnim angažmajem (politkolesarstvo, protesti
proti prejšnji vladi…) in z lojalnim odnosom (npr. odnos do Jankoviča v zadevi
farmacevtka, njihovo zavzemanje za čisto vodo, ob tem pa molčanje ob gradnji
kanalizacije preko vodovarstvenega območja, mižanje ob pranju denarja Gen-I na
Balkanu…) do trenutno vladajočega režima, hkrati pa deluje tudi kot instrument
državne politike za izgradnjo institucij civilne družbe (napovedujejo prevzem boja za
upokojence Ruparju, protestirajo proti samim sabo…).
Skratka, njihov modus operandi jih jasno označuje kot t.i. GONGO organizacije, ki pa
so dejansko sramota za nevladne organizacije in so kot take nevredne, tega naziva.
Vendar pa, za denar vse. In če so, na začetku svojega delovanja, premogle še vsaj
malo verodostojnosti, so jo z njeno razprodajo popolnoma izgubile in postale prodane
duše, ki delujejo po naročilu in predvsem za plačilo.
