Afera Smodej je tipična posledica sprevrženega postmodernizma, ki je zavrgel vse etične in moralne meje spodobnosti. V središču je vplivni hedonistični posameznik z dobrimi političnimi povezavami, ki cilja predvsem na dobro osebno počutje in zadovoljstvo. Ker mej ni, saj je postmodernizem umetnost »osvobodil« od pravil estetike, je legitimen tudi kakršenkoli življenjski slog umetnika.
Tovrstni ekscesi so vse pogostejši (afera z bulmastifi) in postajajo družbena norma, nekakšen mainstream ne samo na področju tistega, čemur pravimo pop kultura, ampak tudi v politiki, znanosti, arhitekturi.
Korenine segajo v modernizem (čeprav je bilo seme zla posejano že prej), ko se rodi kulturni marksizem in ko je proti njegovemu koncu francoski filozof Jacques Derrida postavil temelje destruktivizma, ki je pred dobre pol stoletja navdihnil hipijevsko gibanje. To je postmodernizmu dalo pravi obraz: uveljavljeno načelo, da je življenje tisto, kar želite, se je spremenilo v načelo, da življenje ni samo to, kar si želimo, da je, ampak karkoli si želimo, da življenje pomeni. S tem se je okužila kultura nasploh, zato ne čudi zagovarjanje »umetniških instalacij« v Fotopubu (gola telesa, zelenjava v genitalijah). Ideološko skrajno levo usmerjena Pravna mreža za varstvo demokracije je javno razkazovanje golote branila s citatom »umetnikov«:
»Dihanje je borba za življenje, borimo se za svoj obstoj, za svoj pomen, za svojo misel. Skozi (…) akcijo motrimo osnovno človekovo pravico do obstoja (…). Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim.«
Sprva se je zdelo, da bo modernizem, ki je rasel skupaj z industrijsko revolucijo, zgolj modna muha in alternativa nekega obdobja, da ga čaka gotovi konec, kot vse slabe, neokusne in neestetske stvari, ki jih je prinašal v svojem zrelem obdobju. Žal je bila to le utvara. Modernizem je temeljil na poveličevanju racionalnosti in razumu, transcendentno je bilo zaničevano kot znak ostanka preteklosti. Zato je (in še posebej postmodernizem) želel spremeniti svet z uničenjem vsega (materialnega in nematerialnega), kar je spominjalo na svet pred njim.
Klasični modernist Le Corbusier, arhitekt, je (karikirano) želel porušiti pol Pariza in ga zgraditi na novo. Njegova arhitektura, ki je temeljila na modernistični dogmi o socialni vlogi stavb in nujnosti odprtega prostora, je okužila kasnejše generacije arhitektov in »navdihnila« socialistično monumentalnost brezobraznega zidovja in sten. Corbusier je bil sodobnik začetnikov kulturnega marksizma, za seboj je pustil opustošenje in slab okus. V arhitekturi ga lahko imamo za enega (mogoče celo za nezavednega) od nosilcev socialističnega eksperimenta (ta je bil na zahodu drugačen kot na vzhodu), na čelu katerega so stali vojščaki kulturnega marksizma.
Podobno se je dogajalo v slikarstvu, literaturi, poeziji, glasbi, vse je bilo spodbujeno z vzponom socialno-demokratskih držav in politik. Meritokracija je na vseh področjih postajala vse bolj nezaželena, začelo se je obdobje, ko je bilo objektivno lepo in moralno relavitizirano, vrata klišejem in vsemu mogočemu kiču iz vseh mišjih lukenj so se na široko odprla. Ideje o Derridovem destruktivizmu so neposredna posledica tega in velikih sprememb v izobraževalnem sistemu po II. svetovni vojni. Ob napredku, ki ga je doživel zahod, so ljudi prepričali, naj se dokončno odrečejo Bogu in veri, če želijo uživati še večje blagostanje v kapitalizmu. Ob tem so se taisti preroki (kljub dokazanim totalitarnim metodam v socialističnih državah na vzhodu Evrope) odkrito in brez kančka sramu spogledovali s komunističnimi režimi (Rusija, Kuba), Engels, Marx, Lenin in Stalin so postali njihove avtoritete (ne samo politične). To »ljubezen« so prenašali na mlajše generacije, ki so začele častiti množičnega morilca Che Guevaro.
Malokdo se je zavedal nevarnosti modernističnega relativizma. Ena od teh je bila pisateljica Joan Didion, ki je umrla decembra lani. Za seboj je pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem), ki je antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja: zahodne kapitalistične države so bile v gospodarskem vzponu, gospodinjstva so uživala blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, a se najde mladež, ki protestira. Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Ker je bilo to zanemarjeno, smo danes priča, da poskušajo postmodernistični otroci postavljati pravila igre celi družbi. Feministke iz Inštituta 8. marec so tipičen primer.
Postmodernizem je (ker se predvsem konservativni krogi niso ustrezno odzvali na nihilistične težnje) naredil korak dlje: osvoboditev od vsega. Veljala niso nobena pravila več, postalo je dovolj, da si se s prijatelji in somišljeniki vzajemno priznal, si tako ustvaril vtis pomembnosti in že si postal, kar si hotel. Ni bilo več pomembno, da si kot umetnik naredil nekaj (po objektivnih merilih) lepega, pomembno je bilo, da te je hvalil medijski mainstream. In naj so redki zdravorazumski kritiki še tako kričali, nič ni pomagalo. Zato je danes tolčenje po tleh s slovensko zastavo, vleka mrtve svinje po ulicah, žretje živega netopirja in vtikanje laserjev v ženske genitalije »priznana umetnost«, ki je zaplankani konservativci ne razumemo. Celo več. Zaplankani konservativci so sovražniki, ki so obtičali v temačnem srednjem veku (da je bil srednji vek temačen, je še en mit kulturnih marksistov več, a o tem drugič), zato jih je treba čimprej odstraniti z vseh vplivnih položajev. Tako imamo danes za ministra Luko Mesca in Asto Vrečko, dva, ki sta se dokazano družila in navduševala nad umetnostjo v Fotopubu. In zato urednik Mladine Grega Repovž zapiše, da je treba z RTV Slovenija odstraniti vse, ki ne sodijo v progresivno usmerjeno nacionalno televizijo (prav nacionalna televizija je največji propagandist sprevrženega postmodernizma). V tem pogledu je današnji postmodernizem podoben dekadenci starega Rima; zahodna civilizacija utegne razpasti (in je na dobri poti, da razpade) kot Zahodno rimsko cesarstvo.
Ta dekadenca svoj moralni in kulturni relativistični vrh dosega v sodobnih gibanjih: od LGBT in wokeizma do boja proti »sovražnemu govoru«. Brutalnost, s katero se lotevajo drugače mislečih, je nedoumljiva, v njihovih ravnanjih in življenjih ni prav nobene prepovedi ali znaka STOP. Skrb vzbujajoče je, da so se tej dirki na postmodernistični cesti v propad priključili (in v njej sodelujejo) na papirju ugledni znanstveniki, strokovnjaki, akademiki in drugi, ki bi v nekem drugem času in za normalne (bogaboječe) ljudi veljali za ugledne. Le redki danes še nasprotujejo (denimo) teoriji spolov, da je spolov več. Če bi se uprli sprevrženim teorijam, bi ostali brez služb in denarja. Tako zelo so jih od moralnega neodobravanja prebujeni ljudje prestrašili. Še najbolj osnovnih in dokazljivih dejstev si ne upajo več zagovarjati.
Eric Utter, kolumnist portala American Thinker, je dal odlično primerjavo, kam pelje osvoboditev od moralnih preprek in spolnih omejitev. Odzval se je za zapis Eli Erlick, ki se identificira kot »izjemno queer in neverjetno trans«. Takole piše Eli: »Trans ženske so naravne ženske. Trans ženske so normalne ženske. Trans ženske so biološke ženske. Trans ženske so rojene ženske. Trans ženske so ženske.« Iz te logike Utter izpelje, da imajo prašiči lahko krila, on pa je lahko nemški ovčar: »Mislim, trans ovčarji so naravni ovčarji. Trans ovčarji so normalni ovčarji. Trans ovčarji so biološki ovčarji. Trans ovčarji so rojeni ovčarji. Trans ovčarji so ovčarji. Edina inherentna razlika med trans ovčarji in normalnimi ovčarji je, da trans ovčarja veterinar ob kotitvi opredelil kot človeka. Trans je preprosto pridevnik, ki opisuje to poljubno dodelitev.«
Ni težko sprevideti, kam pelje ta spolna militantnost in odprta seksualna koda. Bosta potemtakem poligamija in incest čez nekaj let nova družbena norma? Skupaj z zoofilijo? V Nemčiji so zoofili že protestirali in zahtevali pravico, da jim je uradno dovoljeno ljubimkanje z živalmi, saj ljubezen ne pozna meja. Tudi v nikoli razčiščeni aferi z bulmastifi (Afera Baričević) je šlo za »ljubezen«, tudi tam (podobno kot pri aferi Smodej) so na plano pokukali bestialni politiki levega miljeja. Postmodernizem (in to je že kar mainstream) vsakemu dovoli, kdorkoli in karkoli želi biti. Omejitev ni več, moralni zadržki so ostanek patriarhalnosti, ki mora izginiti iz novega svetovnega reda.
Kakšna družba bo nasledila postmodernizem, je težko napovedati. Kot vse kaže, bo šlo le na slabše in postalo bo zelo grdo. Če bomo šli po sedanji poti, ki jo rišejo nova in nova družbena gibanja, ko se iz dneva v dan spreminjajo standardi in za seboj briše tradicija, utegnemo priti v tunel, ki na drugi strani nima izhoda. Bojim se, da smo že v tem tunelu, ker je sedanje življenje ob sodobnih gibanjih zelo temačno. Očitno je res nekdo pozabil zapreti vrata v hišo Oscarja Wilda.
P.S. Kot odgovor na postmodernizem sem lani na Novih obzorjih začel s projektom Galerije Fortunata Berganta, ki je poskus gradnje postmoderni umetnosti vzporedne likovne umetnosti, da se vrne k svojemu izvoru – k lepoti in lepemu. Kustos je nadarjen umetnik Lan Seušek.
