Kaj loči slikarsko-kiparski tabor Art Karinta od drugih umetniških kolonij po Sloveniji in svetu? »Pristnost,« so se v en glas strinjali zbrani za mizo na Poljani. Del delovne skupine KD Karinta, predsednik društva Adolf Bedrač, Denis Dretnik, Srečko – Feliks Frühauf in Stanislav Brodnik – Cico so z veseljem pokramljali z nami, nam zaupali svoje občutke in želje o slikarsko-kiparskem taboru ter svoje iskrene poglede na eno skupno ljubezen, ki jih združuje – umetnost.
Razvoj slikarsko-kiparskega tabora iz prijateljstva štirih umetnikov
Zanimivo je, da je Kulturno društvo Karinta, ki organizira mednarodni slikarsko-kiparski tabor, mlajše od tradicije samega tabora. Ta letos poteka že deveto leto, društvo pa formalno obstaja približno sedem let. Prav iz tega prvega tabora, pa tudi druženja in prijateljevanja skupine koroških umetnikov, se je razvila ideja za ustanovitev društva.
Stanislav Brodnik – Cico, Alojz Kreuh – Luigi, Vido Dretnik in Marijan Gregorc so veliki prijatelji, ki jih združuje poseben, umetniški pogled na svet, danes jih združuje tudi društvo Karinta. »Kamor koli sva šla skupaj z očetom, sem jaz opazil, da on na povsem drugačen način vidi svet kot pa jaz. Recimo, v veji je videl nek obraz ali v kamnu neko telo. Mislim, da vse umetnike združuje ravno to. Oni poleg teh treh dimenzij, ki jih vidimo mi, vidijo še neko četrto,« razmišlja tajnik KD Karinta Denis Dretnik. Ti štirje prijatelji, ki se veliko družijo in skupaj ustvarjajo, so pred devetimi leti poklicali še preostale prijatelje in znance, za katere so vedeli, da znajo nekaj ustvariti. Tako je nastal prvi tabor, brez pomoči sponzorjev in občine, zgolj z lastnimi sredstvi in energijo umetnikov. »Slikarsko-kiparski tabor je nastal neumetno in popolnoma umetniško, z žlahtnim, nepokvarjenim, nekomercialnim motivom.«
Umetnost je relativna
»Ena umetnina, ki jo izdelajo naši fantje in dekleta, je lahko vredna deset evrov ali pa deset tisoč evrov. Če le moremo, poskušamo zbrati sredstva za tabor in druge aktivnosti prek teh izdelkov, ki jih imamo,« pove Denis in doda, da je celotno društvo izjemno hvaležno za vse donacije, ki jih prejemajo s strani sponzorjev, donatorjev in Občine Prevalje.
Posebnost tabora je, kot pojasnjuje predsednik Adolf Bedrač, da uredijo vse potrebno za gostujoče umetnike. »Od hrane, pijače, do prenočišča, lesa za kiparje in platen za slikarje – vse jim uredimo mi. Čez celo leto za to trdo delajo, in kot po domače pove Adolf, »fehtajo« za raznorazna sredstva. Okoliški koroški kmetje so jih skozi leta že dodobra spoznali, uvideli njihovo strast in pristnost ter tako z njimi že kar sami vzpostavijo kontakt, ko imajo kaj odvečnega lesa, ki bi kiparjem na taboru prišel prav.
Čez leto pa Karinta ne deluje zgolj pri zbiranju sredstev za naslednji tabor, prirejajo tudi ogromno drugih kulturnih aktivnosti po Koroškem in drugod. Vsako leto sodelujejo tudi s črnjanskim CUDV-jem, lani so z njimi ustvarjali v rudniku. »Dokler ne vidiš, ne moreš verjeti, kako zanimivi in iskreni so tisti otroci,« svoje občutke iz lanskega leta opiše Cico. Med drugim sodelujejo tudi z Osnovno šolo Juričevega Drejčka ter prirejajo razne dobrodelne akcije. »Eno licitacijo smo naredili v Grošljevi galeriji za enega gospoda s Prevalj, ki so mu zaradi bolezni odrezali nogo. Želel si je športni invalidski voziček, zato smo naredili razstavo in dražbo. Vsa zbrana sredstva so romala za nakup vozička,« pove Adolf Bedrač.
Zaslužek je duševni in ne finančni
Zbiranje sredstev čez celo leto ne pomeni tega, da bi organizatorji imeli z dogodkom kakršno koli finančno korist. To delajo zgolj in samo iz ljubezni do umetnosti. »Vsake toliko se moramo sami ustaviti in se vprašati, zakaj to počnemo,« razmišlja Denis. »Velikokrat postanejo želje in apetiti večji kot naše zmožnosti. Takrat nas dohiti dejstvo, da si določenih stvari pač ne moremo privoščiti.«
Dogodek Art Karinta, prav tako kot vsi preostali dogodki, ki so plod organizacije društva Karinta, izhaja iz ljubiteljskega ustvarjanja in ne profesionalnega. »Kakor pa nas doleti želja po zaslužku, potem to ni več ljubiteljstvo. In tega se je treba zavedati. Mi z dogodkom zaslužimo duševno in ne finančno,« še doda Denis.
Zatorej pa so se v preteklosti pojavile težave, ko so KD Karinta, ki ga sestavljajo amaterski umetniki, sodelovali z akademskimi. Zbrani povedo, da so bili akademiki večkrat preveč zahtevni in takšno društvo, ki ima omejena sredstva, si njihove vzvišenosti, ki jih pri amaterskih umetnikih ni moč opaziti, ne morejo privoščiti. Tudi potne stroške so že zahtevali, nekateri so zahtevali celo odkup slik, za katere je občina odštela precej mastne vsote denarja. Se pa vsi strinjajo in razumejo akademske slikarje, da je to profesionalnost, da oni z ustvarjanjem pač plačujejo položnice.
Rdeča nit tabora je v prvi vrsti torej prisotnost, druženje, vzpostavljanje novih poznanstev in prijateljstev. »Pomembna je prisotnost in ne končni izdelek. Osnovni pogoj, da se umetnika dojema kot člana kolonije, je, da ustvarja tukaj na lokaciji,« pove Denis. To, da umetniki prihajajo ustvarjati na Poljano kljub temu da imajo pri tem določene stroške, denimo potne, je objektivni kazalnik ljubezni in strasti do umetniškega ustvarjanja.
Celoletni organizacijski zalogaj enega največjih taborov na Slovenskem
Seveda bi organizatorji radi, da bi bil tabor še številčnejši, sredstva pa so seveda omejena. Kljub temu je Art Karinta eden večjih umetniških dogodkov; letošnji tabor je gostil 34 umetnikov iz vse Slovenije, tudi goste iz Avstrije, Italije in Amerike.
Na vprašanje, kdaj bo delovna skupina začela organizacijske priprave tabora za naslednje leto, pa Denis odgovori: »V nedeljo si malenkost odpočijemo, verjetno že v ponedeljek.«
