Na odru letošnje sedme sezone šova Slovenija ima talent je koroški glasbeni talent zopet »ukradel« pozornost občinstva in žirije. Slovenjgradčanka Dunja Vrhovnik je že z avdicijskim nastopom pokazala, da je izjemno glasbeno nadarjena, v polfinalni oddaji pa je, kot pravi, presegla celo samo sebe. Med glavnimi finalisti Dunje sicer nismo poslušali, prejela pa je nominacijo za talenta z osebnimi zmagami. Poleg tega, da je Dunja postregla z vrhunskim petjem in igranjem na kitaro, je pred očmi celotne Slovenije iskreno razgalila in premagala svoje strahove iz preteklosti. V intervjuju za portal e-Koroška Dunja med drugim spregovori o razlogih, da je svojo osebnost predstavila širši Sloveniji, o sami izkušnji sodelovanja v šovu in o njenih glasbenih načrtih v prihodnje.
Dunja, čeprav ti je finale šova Slovenija ima talent le za las spolzelo iz rok, si bila včeraj kljub temu v finalni oddaji. Je bila nominacija za talenta z osebnimi zmagami presenečenje?
Teden dni po polfinalni oddaji sem prejela klic s Pop TV, da me želijo v eni oddaji bolj podobno predstaviti, saj sem po njihovem mnenju izstopala v letošnjem šovu. Ko smo posneli prispevek za to oddajo so mi na koncu snemanja izročili zlato kuverto. Bilo je res veliko presenečenje, nisem vedela, da je kaj takega sploh mogoče. Prepričana sem bila, da sem po polfinalni oddaji zaključila s šovom.
Za polfinalno skladbo si priredila skladbo Shallow ameriške pevke Lady Gaga. Je bil to težak podvig?
Mesec dni pred polfinalno oddajo sem šele prvič slišala to skladbo. Izbrala sem jo z namenom, da na nek način premagam samo sebe. Skladba je zelo zahtevna, tega mesec dni pred polfinalom nisem bila sposobna odpeti, a s trudom in trmo mi je to uspelo.
Na televiziji si spregovorila o osebnih zadevah in težavah iz preteklosti. Odprla si tabu teme, o katerih si mnogi ne upajo spregovoriti niti z v krogu družine ali prijateljev, in s tem razgalila tudi sebe. Verjetno je bil to zate izjemno težek korak. Se za tem skriva kakšen poseben razlog? Kako se je javnost odzvala na tvojo izpoved?
Ko sem spregovorila o anoreksiji in bulimiji, je bil odziv ljudi neverjeten. Mnogi so mi zahvalili, da sem javno spregovorila o temah, ki so vse prevečkrat spregledane, čeprav je teh težav ogromno. Marsikomu lahko pomagaš že z besedami. Z zapostavljenostjo pa se srečujejo istospolno usmerjeni ljudje. To je prvi namen moje izpovedi – želja, da bi v naši družbi to čez čas postalo vsakdanje, kar pa danes žal ni. Drugi razlog pa je osebne narave. Delam namreč na tem, da postanem prepoznana in spoštovana slovenska glasbenica in ne želim skrivati svoje osebnosti. Sem to kar sem, ne pretvarjam se niti na odru, in najbolje je, da me ljudje takoj spoznajo.
Večkrat si omenila, da ti je glasba v preteklosti pomagala skozi težke trenutke in obdobja. Ti glasba še vedno predstavlja neko uteho, zatočišče in pomoč pri težavah?
Seveda. Pred dvema letoma sem se odločila, da želim spremembo v življenju, da želim na novo zaživeti. K temu nisem znala pristopiti, a vedela sem, da če želim spremembo, moram začeti pri sebi. Začutila sem, da je morda čas, da se vrnem v glasbene vode in tako sem zopet poprijela za kitaro, začela sem tudi s petjem. S tem sem začela spoštovati samo sebe, saj sem videla, da zmorem. Tako sem se z glasbo vred začela dvigovati. Ne predstavljam si več življenja brez glasbe.
Je to tudi eden izmed razlogov, da si se prijavila v oddajo?
Neke noči se mi je sanjalo, da sem prišla v Ljubljano na avdicijsko oddajo, a ker se nisem prej prijavila, nisem mogla nastopati. To sem vzela kot nekakšno znamenje in že naslednji dan sem poklicala na televizijo ter se prijavila. Oddaja mi je očitno bila namenjena.
Si razočarana, da se nisi uvrstila med finaliste?
Nastop v finalu bi bila odlična izkušnja, a vse zgodi z nekim razlogom. Če bi se uvrstila v finale, verjetno ne bi razkrila svoje življenjske zgodbe.
Tvoja dva nastopa sta bila tako udarna, da ti finale verjetno ne bi prineslo kaj dosti k prepoznavnosti. Že v avdicijski oddaji si pokazala, da si talent, v polfinalni pa to potrdila. Ti zdaj večkrat zazvoni telefon za nastope?
Že po avdicijski oddaji je zvonil telefon, za nastope me kličejo iz vseh koncev Slovenije. Zanimivo je, kaj lahko televizija naredi na prepoznavnosti.
V oddaji si se predstavila z dvema priredbama. Lahko v prihodnosti pričakujemo kakšno avtorsko delo?
Avtorske skladbe so moj cilj. Najverjetneje pa bom za začetek posnela priredbo in z njo svoj prvi videospot, nato pa začeti delati na avtorskih. Moram najti tisti svoj stil, da lahko rečem: »To je Dunja«, da se razlikujem od drugih glasbenikov.
Tvoj oče Oto Vrhovnik je velik glasbenik. Je tudi tvoj vzornik?
Seveda, vzornik je zaradi mnogih glasbenih dosežkov, ki jih dolgo niti nisem prepoznala. Vsak, ki me vidi na odru in pozna mojega očeta, pravi, da sem drugi Oto – oba imava zelo močno energijo. Po eni strani sem vesela, da sem povsem sama začela novo glasbeno pot, brez kakšne pomoči. Tudi oče ni vedel in niti ni verjel, da karkoli delam v glasbeni smeri, dokler me ni prvič slišal.
Talent si brez dvoma podedovala.
Nekaj mora biti v krvi, če ne drugega posluh za glasbo. Že od malega sem vpeta v glasbene vode in oče me je pri tem neprestano vzpodbujal. Tudi brat Aljoša je glasbenik, igra klavir, tako da smo nekakšna glasbena družina.
Kdo so pa tvoji drugi glasbeni vzorniki?
Vzornikov v bistvu nimam. Popularne glasbe praktično ne poslušam, zato so tudi moje priredbe čisto drugačne, kot je običajno za priredbe značilno. Neko skladbo poslušam do polovice, da spoznam rdečo nit, nato pa ga preoblečem v svoj stil.
Na Dunaju si se šolala, tujino si tako že izkusila. Imaš željo, da svojo kariero oziroma poklicno glasbeno pot predstaviš tudi izven meja Slovenije?
Kot sem prej dejala, čez čas bom prepoznana in spoštovana glasbenica. Zdi se mi prav, da tako razmišljam, da delam na dolgi rok. Zavedam se, da uspeh ne pride iz danes na jutri in ni najboljše, da si v sekundi izstreljen med zvezde. Tako lahko hitro padeš nazaj na realna tla. Če postopoma premaguješ eno stopničko za drugo, se neprestano vzpenjaš in konca ni. Mislim, da me bo moja začrtana pot nekega dne prinesla na velike odre, mogoče celo po svetu.
Jon Petek
