Brez dvoma je propadajoči kompleks nekdanje Palome, Tovarne lepenke, sramota, ki kazi podobo Občine Prevalje. Dokler je zemljišče v zasebni lasti, natančneje v lasti razvpitega tajkuna Martina Odlazka, pa občina ne more storiti prav dosti.
Martin Odlazek, kralj odpadkov in spornih poslov
»Lastnik zemljišča je PAPIR SERVIS, d.o.o., družba za ravnanje z odpadki. Podjetje je v stečajnem postopku, zato pogovori, kako bi izboljšali stanje na omenjeni lokaciji, do konca postopka niso mogoči. Ko bo znan novi lastnik, bomo z njim nemudoma navezali stike,« so na vprašanje, kdo je lastnik propadajočega zemljišča, in če se občina z lastnikom pogovarja o ureditvi omenjene lokacije, odgovorili na Občini Prevalje.
Papir servis, d.o.o., je namreč še eno izmed podjetij v lasti tajkuna, medijskega, tiskarskega in komunalnega mogotca Martina Odlazka. Njegov imperij pa je v hudih težavah, saj je bilo na DUTB preneseno za skoraj 20 milijonov evrov slabih terjatev. Med propadlimi družbami Set, d.o.o., Salomon, d.o.o., in Delo TČR, d.d., je tudi omenjeni Papir servis, d.o.o., ki ima v lastni nekdanjo prevaljsko »Papirnico«.
Odlazek obvladuje namreč več kot 20 podjetij, ki so med sabo lastniško zelo prepletena. Z izjemno veliko hobotnico raznih podjetij je težko ugotoviti, katero podjetje obvladuje preostale, kot so te dni razkrivali različni slovenski mediji, pa vse razvejane poti tako ali drugače na koncu vodijo do Martina Odlazka. Brali smo lahko, da se s prenosom dejavnosti z enega podjetja na drugega izogiba terjatvam slabe banke in škoduje upnikom. Javnost se sprašuje, kdo bo od slabe banke kupil dolgove Odlazkovega imperija. Konec koncev je možno tudi, da bi s podjetji, ki jih obvladuje, od slabe banke odkupil lastne dolgove in jih s tem drastično zmanjšal, razlika pa bi pristala na plečih davkoplačevalcev. Med drugim pa je tudi Odlazek, tako kot marsikateri vpliven slovenski tajkun, na listi prejemnikov slabih kreditov, ki so kopali bančno luknjo, seveda tudi iz Nove Ljubljanske banke, ki postaja tudi v mednarodni finančni skupnosti vse bolj prepoznana »pralnici denarja«.
Odlazek pa ima v lasti tudi številne slovenske medije, ki seveda o njegovih tajkunskih poslih ne bodo poročali. V spodaj naštetih medijih imena medijskega, tiskarskega in komunalnega tajkuna ne boste zasledili prikazanega v slabi luči.
Občina Prevalje pričakuje, da se bo za ureditev prostora našel investitor
Z Občine Prevalje še sporočajo, da »občinski prostorski načrt opredeljuje območje bivše »Papirnice« kot območje za industrijsko proizvodnjo, kjer so dovoljene tudi spremljajoče storitvene in servisne dejavnosti. Menimo, da je spekter možnih dejavnosti dovolj širok, da se bo za ureditev prostora našel primeren lastnik oziroma investitor. Na tem območju so dovoljene industrijske stavbe, skladiščni prostori, pisarniške stavbe, trgovske stavbe do 2000 m2, garaže, parkirne površine za avtobuse in tovorna vozila ter gostilne, restavracije ali točilnice, ki bodo dopolnjevale ponudbo na tem območju. Dovoljeni sta gradnja novih objektov ter rekonstrukcija ali dozidava obstoječih objektov.«
»Papirnica« več kot stoletje pomembna koroška tovarna
Začetki prevaljske »Papirnice«, kot kompleksu rečemo pogovorno, segajo nazaj v 19. stoletje, ko je Franc Lahovnik na tem mestu postavil tovarno bele lesovine. V začetku 20. stoletja je tovarno kupil grof Thurn in začel proizvodnjo bele lepenke. Že leta 1865 sta v bližini tovarne stala obrat za predelavo smrekove skorje in žaga.
Mnogo je bilo lastniških sprememb od začetka delovanja pa do konca propada prevaljske »Papirnice«. Od leta 1978 pa do konca delovanja je bila Tovarna lepenke organizacijska enota Palome, Sladkogorske tovarne papirja. Najtežje obdobje tovarne je bilo, tako kot za marsikatero koroško podjetje, gospodarska kriza po razpadu Jugoslavije, kljub temu pa so skozi vsa ta leta zaposlovali več sto ljudi.
Izdelovali so polizdelke, torej lepenko in tudi končne izdelke, predvsem podložke za torte in krožnike. Je pa tovarna s svojim delovanjem onesnaževala reko Mežo; voda je bila odlagališče za organske odpadke, ki se ne topijo. Res pa je, da je bilo onesnaževanje zanemarljivo v primerjavi s takratnim onesnaževanjem Meže s strani topilnice svinca v Žerjavu, ki je prispevala k temu, da v Meži dolga leta ni bilo življenja in smo jo takrat poznali pod imenom Mrtva reka.
JP
