Ema Krška ali tudi Hema Krška (nemško Hemma von Gurk), (*med 995 in 1000; † 29. junij, verjetno 1045, v Krki na Koroškem) je bila koroška plemkinja in ustanoviteljica cerkva in samostanov. V Rimskokatoliški cerkvi jo častijo kot svetnico. Je zavetnica Koroške in jo prosijo za srečen porod ali ozdravitev očesnih bolezni. Ema je od leta 1174 pokopana v kripti katedrale v Krki, ki jo lahko obiščete. Za blaženo so jo razglasili 21. novembra 1287, za svetnico pa šele 5. januarja 1938 (!). Njen god je 27. junija.
Samostojne ženske že pred 1000 leti oziroma kam teče feminizacija zadnjih 1000 let
Življenje
Zgodovinsko preverljivih informacij o Emi je malo. Leta 975 je Imma (verjetno Emina babica) od cesarja Otona II. prejela pravico do gradnje trga in kovnice v Liedingu ter do pobiranja tržnih davkov. Ta pravica je bila prenesena na samostan, ki pa zaradi odpora salzburških nadškofov ni nikoli presegel te ustanovne faze. Tržne pravice in pravice do kovanja so bile pozneje prenesene v Krko in nazadnje so jih salzburški nadškofje uporabili za Breže.
Emin rojstni kraj in starši niso znani. Čas rojstva naj bi bil med 995 in 1000, pogosto pa se omenja tudi okoli 980. Poročila se je z Viljemom II. Breže-Selškim, grofom v Brežah, ki je bil prvič omenjen v listini leta 1016. Kot svojega zagovornika ga je povišal kralj Konrad II. kot protiutež koroškemu vojvodi Adalberu Eppensteinskemu, ki je, ko ga je kralj odstavil, leta 1036 Viljema lastnoročno ubil.
V času prizadevanj salzburških škofov v Krki za neodvisnost je kaplan Konrad v 12. stoletju izvedel številne ponaredke dokumentov, kar je lahko povzročilo tudi uničenje ohranjenih originalnih dokumentov, povezanih z Emo. V teh ponaredkih je bil Viljem I. imenovan kot Emin mož, Viljem II pa kot Emin sin, kar na podlagi letnic sploh ni možno. Za Emine sinove ni nobenih sodobnih virov. Vendar viri iz 12. stoletja in imeni Viljem in Hartwig, ki sta znani iz Emine družine in družine njenega moža, potrjujejo domnevo o dveh Eminih sinovih kot verodostojno.
Po smrti moža in njenih dveh sinov je bila Ema »ena najbogatejših žensk svojega časa«. Dediščina babice in moža je bila velika posest v dolinah Krke in Metnitz, okoli Brež in Velikovca na Koroškem, v Furlaniji, na Zgornjem Štajerskem v dolinah Enns, Palten, Liesing in na prelazu Pyhrn, pa na Savinjskem od Celja in Vitanj, nato med Savinjo, Savo in Sotlo ter na Dolenjskem med Savo in Krko.
Ema je želela ustanoviti dva samostana. Salzburškemu nadškofu Baldvinu je pogodbeno izročila zemljišča za ustanovitev samostana v Ennstalu. Vendar je nadškof Gebhard leta 1074 ustanovil Admontsko opatijo, šele trideset let pozneje pa samostan v Salzburgu.
Glede na dokument iz leta 1043 je Ema sama ustanovila ženski samostan v Krki, ki je bil plemiški ženski samostan, brez ustaljenih redovnih pravil. Njena cerkev je stala zahodno od današnje stolnice in so jo v 19. stoletju podrli, ker je bila v propadanju. Ni dokazov, da je Ema vstopila v samostan kot laična sestra, a vseeno ni neverjetno. Dan Emine smrti je 29. junij in je omenjen v knjigah mrtvih Admonta, Osoj in Krke. Leto smrti ni gotovo in se domneva okoli leta 1045, zagotovo pa po letu 1043.
Poleg samostana Krka je Ema ustanovila tudi številne cerkve. Gotova je gradnja naslednjih devetih (!) cerkva: Krka, Kneža pri Brežah, Lieding, Glödnitz, St. Radegund am Hohenfeld, Lorenzenberg pri Micheldorfu, St. Georgen am Weinberg, St. Margarethen pri Töllerbergu in St. Lambert/Lamprecht pri Važenberku. Pripisujejo ji tudi cerkve v Piswegu, St. Georgen pri Strasbourgu, Kraßnitz, Sv. Peter in Pavel v Glini in v Wietingu. Številka je osupljiva, saj je bilo pred Emo na Koroškem dokumentiranih le okoli 20 cerkva.
Legenda
Po legendi se je Ema rodila v Pilštanju (@Peilenstein) kot hči Engelberta in Tute, izhajala je iz visokega plemstva in bila v sorodu s cesarjem Heinrichom II., na čigar dvoru se je šolala. Poročila se je z Viljemom II. Breže-Selškim, grofom. Njena dva sinova, Viljem in Hartwig, so v uporu ubili rudarji. Oče Viljem je upornike strogo kaznoval, nato pa je odšel na romanje v Rim. Ob povratku je umrl na Koroškem. Njegov grob naj bi bil v kraju @Gräbern. Ema je nato ustanovila stolnico in samostan v Krki.
Po legendi je bila lokacija za cerkev določena z božjo odredbo. Vprega volov, ki so prevažali gradbeni material za katedralo, se je pognala navzgor po dolini Krke in ustavili so se na mestu današnje katedrale in tako nakazali mesto, kjer mora cerkev stati. Ta legenda je opisana v 1. Samuelovi knjigi 6, 7-12.
Legenda o poštenem plačilu je znana iz časa gradnje katedrale: gradbeni delavec je bil nezadovoljen s svojim plačilom in je zahteval večjo plačo. Ema, ki je delavcem sama izplačevala plače, je iztegnila torbico in ga prosila, naj si sam vzame svojo plačo. Ko je preveril, je bil to točno enak znesek, kot mu je sicer pripadal. Ta legenda je zelo podobna tisti o cesarici Kunigundi in o gradnji bamberške katedrale.
Slovenija in Sv. Ema
Na območjih današnje Slovenije, ki so spadale pod Emino posest, se je čaščenje Sv. Eme ohranilo skozi stoletja. Na Kozjanskem, pri Rogatcu, stoji župnijska cerkev Svete Eme. Cerkev, zgrajena v 18. stoletju, je nadomestila kapelo, zgrajeno med letoma 1463 in 1466. Sveta Ema je od leta 1784 samostojna župnija. Po legendi je Pilštanj (nem. Peilenstein) na Kozjanskem Emin rojstni kraj, v cerkvi svetega Mihaela je baročna stropna freska Eme kot mlade deklice z gradom Pilštanj v ozadju. V zadnjih letih so ponovno oživela domača romanja na Pilštanj.
Na Dolenjskem je v šentrupertski župnijski cerkvi v oboku zaključni kamen, ki prikazuje Emo v nunskem habitu in s šopom ključev, verigo in knjigo. Ema je čaščena tudi kot pomočnica nesvobodnih. Na gradu Mokronog (nem. @Nassenfuß) so dolgo časa hranili in častili »Emin čevelj«. Od lanskega leta naprej je razstavljena replika čevlja v župniški cerkvi sv. Egidija v Mokronogu. @DolenjskiMuzej je izdal o tem tudi knjižico.
Čeprav Ema na Gorenjskem ni imela nobene posesti, je bila tu vendarle čaščena. Območja Bleda (nem. Veldes), Bohinja (nem. Wochein) in Žirov (nem. Sairach) so bila središča Eminih romanj v Krko. V Bohinju je čaščenje Eme verjetno prišlo preko nemško govorečih priseljencev, Emo tu častijo tudi kot rudarsko zavetnico. V romarski cerkvi Sv. Ane na Ledinici pri Žireh stoji kip Eme iz leta 1770, ki v rokah drži križ in verige, prav tako govorijo o Emi kot zavetnici kmetov in jetnikov.
V stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru pa imajo od leta 2005 Emin kip.
Da se vrnemo na začetek in naslov o samostojnih in emancipiranih ženskah: vse to je zmogla Ema, saj je ostala sama; brez moža, sinov, torej brez potomcev. Ženska zmore – če mora, tudi že pred 1000 leti!
