“V Slovenskem združenju domoljubnih novinarjev (SZDN) smo z zaskrbljenostjo sprejeli novico, da je bil gospod Roman Vodeb, ki je pogost komentator v oddaji Faktor na TV3, kaznovan z globo v višini 250,38 evra, in sicer zato, ker naj bi bil do predsednice državnega zbora gospe Urške Klakočar Zupančič s svojimi komentarji nesramen in žaljiv.
Vsekakor ima gospa Urška Klakočar Zupančič (kot vsi državljani) neodtujljivo pravico ukrepati po pravni poti, če meni, da jo je kdo užalil, čeprav za državne funkcionarje in politike, ki so absolutno izpostavljene javne osebe (še posebej gospa Klakočar Zupančič kot predsednica predstavniškega organa zakonodajne oblasti) velja, da imajo višji prag tolerance do besed, ki so izrečene na njihov račun ali uperjene proti njim.
Običajno velja, da užaljena oseba na sodišču sproži civilni postopek zaradi razžalitve, redko se zgodi, da se odločijo za kazenski pregon. Da je v primeru Romana Vodeba ukrepala in kazen izrekla policija na podlagi zakona o varstvu javnega reda in miru, pa je nezaslišano. Po našem prepričanju gre za ustrahovanje gospoda Vodeba in vseh prihodnjih morebitnih kritikov ne samo gospe Urške Klakočar Zupančič, ampak celotne aktualne oblastne strukture. Ta današnja ledena prha, ki ni zadela samo gospoda Vodeba, ampak tudi vse kritične in s svojo glavo razmišljujoče ljudi (vključno z novinarji in uredniki), kaže, da Slovenija postaja policijska država, kjer policija z uporabo zakona o javnem redu in miru zastrašuje in grozi kritikom najvišjih predstavnikov zakonodajne veje oblasti. To je neposreden napad na svobodo govora in svobodo nasploh.
Za svobodno in demokratično družbo je veliko nevarnejše, če represivni organ s kaznimi posega v svobodo izražanja, kot če je komentator v svojih izjavah morebiti žaljiv do predstavnika oblasti. Komentarji gospoda Vodeba o Klakočar Zupančičevi, kot na primer »podivjana kobila, ki je ne moreš osedlati« ali »ženska, ki se takole lepotiči oziroma narcistično izpostavlja, buhti od pohote, ona se tam nastavlja, kot seksualni objekt«, lahko javnost (ali dotično osebo) vznemirijo in šokirajo, povzročijo celo zgražanje. Ustavni pravnik gospod Andraž Terček je pred leti zapisal, da taki posamezni primeri nedostojnega ali etično zavržnega javnega izražanja (z izjemo zgražanja in užaljenosti) ne povzročijo resnejših posledic. »Ne zato, ker bi bilo takšno izražanje dobro, ampak zato, ker je v jedru ustavnopravnega varstva svobode izražanja prav takšno – žaljivo, vznemirjajoče in šokantno – izražanje,« je še zapisal na portalu IUS-INFO.
Žal se v Sloveniji filozofija svobode govora umika filozofiji tako imenovanega sovražnega govora. Prevladalo je mnenje, da mora neka družba služiti skupinam, ki naj bi bile odrinjene in stigmatizirane. Zdaj se ta koncept širi še na aktualno oblast, ki se očitno čuti kot stigmatizirana skupina in je zato poklicana, da jo ob morebitnih šokantnih in vznemirjujočih besedah (kakršne je uporabil gospod Roman Vodeb) zaščiti policija – tako da denarno kaznuje tistega, ki je izrekel za oblast neljube in nevšečne besede. Toda ko določiš, da o neki skupini lahko govoriš natanko tako, kot so si zamislili ljudje, ki so si prisvojili monopol nad razsojanjem, kaj je primerno in kaj ne, zagotovo ne moremo več govoriti ne o svobodi govora, ne o pravni državi. To je ideologija helikopterske zaščite oblasti, ki je možna samo v policijski oziroma totalitarni državi.”
Za Slovensko združenje domoljubnih novinarjev
Jože Biščak, predsednik
