Ali si lahko predstavljate, da bi imel učitelj na osnovi šoli nekje na Dolenjskem dvakrat višjo plačo kot učitelj na osnovni šoli nekje v Prekmurju, ob tem da bi oba učila matematiko in imela podobno delovno dobo? Ali pa si predstavljate, da bi profesorja na srednji tehnični šoli odpustili, ker se ne bi dovolj izobraževal in ne bi bil na tekočem z najnovejšimi tehnologijami in, da bi imeli starši prost vpis svojih otrok v osnovno šolo po svoji želji in ne na podlagi tega, v kateri šolski okoliš sodijo? Kaj pa menite o tem, da bi bili rezultati uspešnosti vseh osnovnih, srednjih in višjih šol ter fakultet javni, vse izobraževalne ustanove (posledično tudi učitelji) pa bi bile podvržene stalnemu preverjanju kvalitete poučevanja in znanja, ki ga pridobijo njihovi učenci?
Menite, da moja vprašanja sodijo v domeno znanstvene fantastike? V Sloveniji morda res, saj bi specialne enote Branimirja Štruklja v takih primerih takoj izvedle desant na ministrstvo za šolstvo, parlament in vladne prostore. Preverjanje rezultatov dela učiteljev pa bi le ti v veliki večini razumeli kot nedopusten mobing.
Je pa to popolnoma normalno v Estoniji, kjer se je tudi med učitelji vzpostavila zdrava konkurenca ali lahko rečemo celo tekmovalnost. V Estoniji je padla populacija med mladimi v zadnjih 15 letih za cca. 40%, seveda so bili posledično prisiljeni v zapiranje srednjih šol, pa tudi višjih šol in fakultet. Vendar niso zapirali teh, kjer je bilo manj učencev ali študentov pač pa te, ki so bile slabše po rezultatih, saj so tam šole na vseh nivojih podvržene neprestane rigoroznemu preverjanju uspešnosti in rezultati le tega so
javni, starši pa imajo pravico po svoji presoji vpisati otroke v poljubno osnovno šolo in zagotovo jih vpisujejo predvsem v te, ki naj bi bile boljše. Da pa je večji vpis v srednje in višje šole ter univerze, ki so višje rangirane, je pa tako ali tako jasno.
Za tiste, ki ne veste, Estonija je majhna država tam nekje ob Baltiku, kjer se je BDP po osebi od leta 1995 dvignil iz dobrih 3.000 dolarjev na dobrih 23.000 dolarjev v letu 2020. Kar pomeni, da se je, tako med brati, povečal za dobrih 7,5 kratnik. To je nekako tako, kot da bi se BDP po osebi povečal v Sloveniji v enakem obdobju na cca. 75.000 dolarjev, kar bi nas uvrstilo na deseto, enajsto mesto na svetu po bdp- ju na prebivalca in ne na okoli 45 mesta z cca. 25.000 dolarji (glede na različne lestvice). Šole in univerze pa dobijo sredstva glede na število učencev, in šole, ki imajo večji vpis, lahko iz teh sredstev tudi bolje plačajo učitelje. Estonski šolski sistem pa velja za najboljšega v Evropi.
In naj Štrukelj še tako zagovarja učitelje, kako so obremenjeni, kako so strokovni in kako so oh in sploh… Pri nas še vedno velja: Enkrat učitelj, za vedno učitelj! Tako kot so učili na začetku svoje kariere, tako v veliki meri učijo tudi zadnja leta pred odhodom v penzijo. In veliko njih je dejansko coklja, ki ovira prehod Slovenije v učečo se družbo. Celo velika podjetja iz Slovenije prestavljajo svoje razvojne centre v druge države, tudi na Balkan, saj je tog šolski sistem v Sloveniji velika ovira tako glede izobrazbe.
Tako je primer Estonije zelo poučen tako za naše šolnike, ki venomer tulijo, da je za šolstvo premalo denarja, kot tudi za politike, ki venomer obljubljajo povečanje sredstev za šolstvo, saj so v Estoniji celotni izdatki za izobraževanje v deležu BDP (glede na leto 2018) le malenkost višji kot v Sloveniji, izdatki za primarno in sekundarno izobraževanje pa celo nižji.
Kot kaže res ni vse v denarju, nekaj je tudi očitno v svobodnem trgu oziroma konkurenci med šolami, oziroma lahko rečemo tudi med učitelji samimi. In trg deluje, ponudba povpraševanje… In še nekaj, razlike pri financiranju med javnimi in zasebnimi šolami v Estoniji ni, so le dobre ali slabe in na osnovi tega dobijo denar.
