Legenda o povsem skriti cerkvi svetega Lenarta na Mežico ima več zgodb in razlag. Je grof Štalekar res preskočil Mežico in pristal na Macigojevem vrhu, kjer je zgradil cerkev? Je bolj verjetna legenda o svetemu Lenartu, osvoboditelju jetnikov? Cerkev naj bi imela tudi čudežno moč – ugriz v verigo, napeljano okoli stavbe, po ljudskem izročilu pozdravi vse težave z zobmi.
Makadamska cesta, ki se vije po mejnih hribih med Prevaljami in Mežico, nas po vožnji mimo nekaj deset kmetij pripelje do točke, kjer za trenutek med gostim gozdom uzremo vrh cerkvenega zvonika, pokritega s šikli. Le z določenega mesta lahko uzremo zvonik povsem skrite cerkve, samo stavbo pa lahko vidimo šele, ko se ji približamo na nekaj deset metrov. Zakaj je cerkev tako skrita in nedostopna? Kdo bi gradil cerkev tako visoko in v gozdu?
O cerkvi pričajo že Möderndorferjeve pripovedke
Mežiška dolina je polna zanimivih zgodb, legend in čudežev, neverjetnih in nekoliko bolj verjetnih. Tudi o cerkvi svetega Lenarta so naši predniki govorili in pisali različne zgodbe, ki so zanimive in aktualne še danes. Že Vinko Möderndorfer je v pripovedki Turki v Mežici opisal nastanek cerkve svetega Lenarta. Po ljudskem izročilu naj bi jo dal zgraditi mežiški grof Štalekar, ki je imel grad na Štalekarjevem vrhu nad Mežico. Ko so grad zajeli turki, pobili vse Štalekarjeve podložnike in vojake, je bil edini up njegov poslednji konj.
/…/ Na Macigojevem vrhu so se zlatili poslednji žarki zahajajočega sonca in grofu Štalekarju je zasijal poslednji up. Če bi mogel njegov konj preskočiti dolino in priti na nasprotni vrh! Veren ni bil nikoli, ker je bil njegov posel ropanje in izžemanje ubogega ljudstva, ker pa sila kola lomi, je vroče milil k sv. Lenartu, da bi mu priskočil na pomoč. Venomer je ponavljal: »Saj ne bo zastonj, saj ne bo zastonj …postavil ti bom na Platu, na Macigojevem, cerkev … ne bo zastonj, postavil ti bom cerkev, cerkev … in okoli cerkve bom razpel zlato verigo.« ko je izgovoril zadnjo obljubo, se je konj bliskoma vzdignil in skočil z grofom na Macigojev vrh. Tako je bil Štalekar rešen. Grof Štalekar je držal besedo prvič v svojem življenju in sezidal sv. Lenartu cerkev, okoli nje pa razpel Plato verigo. Ta zlata veriga je imela čudodelno moč. Kdor je prvič priromal v cerkev in ugriznil vanjo, tega pa niso nikoli več boleli zobje. Žal pa so pozneje to verigo shranili na sodniji v Pliberku. Samo to je dobro, da je čudodelna moč zlate verige prešla tudi na železno, ki je še zdaj razpeta okoli cerkve. Grof Štalekar je umrl, še preden je mogel gred popraviti in izkopati svoj zaklad. (Vinko Möderndorfer: Turki v Mežici)
Tako je grof Štalekar s konjem skočil s Štalekarjevega vrha na drugo stran Mežice, kjer se danes skriva cerkev, posvečena svetemu Lenartu. Ker navaden konj težko preskoči nekajkilometrsko razdaljo med dvema vrhovoma, je bolj verjetna zgodba, ki jo uči krščanska vera.
Lenart je osvobajal jetnike
Za tiste, ki ne verjamejo v čudeže in magične prigode naših prednikov, je bolj verjetna ta zgodba, ki nam jo pove mežiški župnik Jože Hrastnik: »Sveti Lenart je bil škof oziroma svetnik, ki je osvobajal jetnike. Ko jih je osvobodil, jih je moral pred roko oblasti tudi skriti. Skrival jih je po temnih kotih in sobanah, da jih oblasti niso mogle najti. Zato so tudi cerkve, posvečene svetemu Lenartu, zelo skrite in težko dostopne.« Edina cerkev svetega Lenarta v Sloveniji, ki je na odprtem in lahko dostopna, je v Prekmurju, v kraju Lenart v Slovenskih goricah.
Jože Hrastnik doda, da je cerkev stara okoli 500 let, zgrajena naj bi bila konec 15. ali v začetku 16. stoletja. Letnici 1515 in 1535, ki ju najdemo v notranjosti cerkve, dokazujeta, da je cerkev pod Macigojevem vrhu v 16. stoletju že stala. Včasih je cerkev spadala pod prevaljsko župnijo, a je bila v času mežiškega župnika Jožeta Lodranta »prefarana« pod mežiško župnijo svetega Jakoba.
Verniki se k cerkvi odpravijo trikrat letno
Je pa cerkev svetega Lenarta priljubljena romarska destinacija vernikov iz Mežiške doline. »Včasih se pri maši zbere tudi do sto ljudi,« pravi Jože Hrastnik, kar je za cerkev veliko, saj priljubljenost vere in obiskovanje krščanskih verskih obredov upada. Maše v Mežici obiskuje samo 5,5 odstotka prebivalstva, pojasni Hrastnik, kar je precej malo. V cerkvi svetega Lenarta so maše trikrat letno, in sicer prvega maja, prvo nedeljo v avgustu in novembra, ko goduje Lenart. Včasih, ko je mežiško župnijo vodil župnik Franc Linasi, se je k cerkvi romalo tudi na predvečer novega leta, se spominja 71-letna sogovornica Ana Smrečnik, Mežičanka, ki je prvič k maši k svetemu Lenartu romala že pri rosnih dvanajstih letih. »Okoliški kmetje so z baklami na silvesterski večer romali k cerkvi, kako čudovit pogled je bil! Ob pol petih popoldne smo krenili iz Mežice, da smo bili do večera pri cerkvi. Pot je bila dolga in zaradi snega spolzka in naporna,« se spominja Ana. »Zdaj se večinoma vozijo v bližino cerkve,« pove, »včasih pa nismo imeli avtomobilov.« Ker je včasih cerkev spadala pod prevaljsko faro, danes k cerkvi roma tudi veliko Prevaljčanov.
Pod cerkvijo stoji skrivnostna kapelica
Cerkev svetega Lenarta pa ni edina posebnost mežiških hribov. Nekaj sto metrov pod cerkvijo ob makadamski cesti stoji kapelica, ki naj bi bila po pričevanju domačinov posvečena otrokom, ki so jih pred stoletji žrtvovali. Sicer zapisov o pomenu same kapelice na njej ne najdemo, je pa v notranjosti naslikan zavetnik Krištof. »Pri nas so ga največkrat upodabljali kot velikana, ki na rami nosi božje dete čez reko. Ko ga je nekoč nesel čez deročo vodo, je čutil, da postaja čedalje težje in ga je komaj prinesel na drugi breg. Krištof je nejevoljen dejal: ‘Težak si mi, kot bi nosil cel svet.’ Bil je Kristus, ki mu je odgovoril: »Ne nosiš samo sveta, marveč tudi tistega, ki je svet ustvaril.« Nato je velikana potlačil pod vodo, ga tako krstil in mu dal ime Krištof. Svetnika časte kot zavetnika proti nagli in neprevideni smrti. Legenda je dala pobudo, da so ga izbrali za zavetnika čolnarji in splavarji, nosači in vozniki, romarji in popotniki; v današnjem času pa avtomobilisti in piloti,« je opisano na spletni strani portala Družina. Kapelica je opremljena tudi z zvončkom, s katerim pozvonimo za umrle otroke.
Glavna posebnost Lenartove cerkve je torej veriga, ki je omenjena tako v Möderndorferjevi pripovedki kot tudi v krščanski veroizpovedi. V krščanstvu simbolizira osvobajanje jetnikov, še vedno pa Korošci simbolno grizejo v verigo v upanju, če bi se kakšen čudež iz koroških pripovedk morebiti res uresničil – tako bi imeli do konca življenja zdrave zobe. V kakršnem stanju je trenutno slovensko zdravstvo, je veriga bolj aktualna kot kdaj koli.
Jon Petek
