O dogodkih in življenju iz preteklosti ne pričajo samo učbeniki in knjige. Spomine na naše prednike iz prejšnjih stoletij ohranjajo tudi predmeti, ki so jih muzeji ali posamezniki ohranili vse do danes. Zbirateljstvo starin oziroma starinarstvo je konjiček nemalo ljudi, a le malo je zbirateljev, ki so za starine pravi eksperti. Eden takšnih je Beno Mandl z Leš nad Prevaljami. Popelje nas skozi svojo bogato zbirko predmetov iz različnih obdobij koroške, slovenske in svetovne zgodovine.
Že od malih nog je zbiratelj, njegovo zbirko krasijo številni predmeti koroške, slovenske in svetovne zgodovine. »Že pri štirih letih sem začel zbirati predmete in to tegobo prenašam s sabo celo življenje,« v šali z negativno prispodobo oriše dolga desetletja zbiranja starin, čeprav je zbirateljstvo njegova velika ljubezen, način življenja. »To skozi čas postane obligacija, ki te nikoli več ne izpusti,« pravi Beno Mandl.
Razpon predmetov od 14. stoletja do mlajše zgodovine
Karbidovk iz nekdanjega mežiškega in leškega rudnika ima na desetine, veliko predmetov je iz prve in druge svetovne vojne, predvsem vojaške opreme. Najstarejši predmet, ki si ga lasti Beno Mandl, je leseni kipec iz salzburške delavnice, njegov nastanek pa naj bi segal v daljno 14. stoletje. Poleg najrazličnejših kipcev, slik, fotografij ima tudi izjemno redke knjige. Knjiga avtorja Luke Kramolca z naslovom Lesičjakove pesmi je verjetno edini še obstoječi izvod, redek je primer knjige Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1920. Iz leta 1894 je knjiga Antona Martina Slomška z naslovom Krščansko devištvo, tako naštevali pa bi lahko skorajda v nedogled.
Beno največ predmetov najde na sejmih v Celovcu, kamor gre skoraj vsako nedeljo. »V Celovcu je izbira starin izjemna,« pravi, »v Ljubljani pa je scena precej bolj skopa.« Prestolnico avstrijske Koroške vsako nedeljo obiščejo tudi številni zbiratelji iz sosednjih držav, predvsem z Madžarske, iz Italije in Nemčije.
Predmeti nemške vojske iz 2. svetovne vojne nosijo izjemno visoko vrednost.
»V določenih panogah je že do 60 odstotkov ponarejenih predmetov,« odgovori na vprašanje, ali se pogosto srečuje s ponaredki. Najbolj atraktivni za ponarejanje so predmeti nemškega Wermachta, oborožene sile med leti 1935 in 1945. »Ne vem, kaj je na nemški vojski takšnega, da so predmeti tako popularni. Predmeti ameriške vojske niso niti za polovico tako priljubljeni kot nemški, pa so Američani zmagovalci vojne,« se čudi Beno. Največji mojstri ponarejanja so Poljaki in Čehi, na veliko pa so začeli starine reproducirati tudi Kitajci. Kako pa ugotovi, ali gre za ponaredek ali original, saj ponaredke izdelujejo mojstri z izjemno natančnostjo? »Na dvajset metrov prepoznam ponaredek,« v smehu karikira dolgoletne izkušnje. Težko bi se bilo naučiti prepoznati ponaredek, to pridobiš s kilometrino, pravi.
Ob debati o starih vojaških uniformah pa nam zaupa zanimivo zgodbo o uniformah nemške vojske iz Mežice. »V Mežici je bil v času druge svetovne vojne kozolec, ki ga je pozneje kupil domačin. V tistem kozolcu je bilo skladišče nemških uniform, tam so bile še pred kakšnimi dvajsetimi leti. Te uniforme so vse spravili na Holmec na smetišče, bilo naj bi jih več sto. Ena nemška uniforma iz druge svetovne vojne pa nosi ceno okoli pet tisoč evrov. Kvalitetna SS-uniforma pa presega tudi 15 tisočakov.« Doda, da je smetišče na Holmcu še danes zlata jama za starine.
S tem, da je na smetišču sploh mogoče najti kakšno starino, se grdo razgali človekovo pomanjkanje spoštovanja do starin in odsotnost smisla za kulturo. Res je, da stara rudarska karbidovka v 21. stoletju nima ravno uporabne vrednosti, a to ni dovolj dober razlog, da se tovrstni predmeti znajdejo med pokvarjenimi televizorji, starimi vzmetnicami in olupki banan. Starine učijo o življenju in delu naših prednikov, spominjajo na številne zgodovinske dogodke in ne nazadnje ohranjajo našo kulturo, ki jo že desetletja in stoletja prenašamo iz roda v rod.
“Predstavljati si ne moremo, kakšen kulturni pogrom je to!”
Beno je skozi leta zbirateljstva ugotovil, da imajo naši sosedje Italijani in Avstrijci mnogo boljši odnos do starin. »Avstrijska družba je impregnirana s tem,« pravi in dodaja, da Slovenci nekako ne znamo ceniti vrednosti, ki jo nosijo starine. »Samo spomnimo se, da je bilo med 15. majem in 15. junijem leta 1945 zažganih 105 gradov – z inventarjem vred! Predstavljati si ne moremo, kakšen kulturni pogrom je to,« ogorčeno razlaga. Mnogo gradov in cerkva je bilo po drugi svetovni vojni zažganih, tudi na Koroškem, pri tem pa se je spomnil primera iz Podčetrtka, ki je že prav neverjeten. Prva omemba gradu sega v leto 1261 in lahko si predstavljamo, skozi kakšno množico različnih lastnikov je od nastanka pa do 20. stoletja romala posest in stavba. Okoli leta 1965 sta lastnika gradu postala dva Srba, ki sta se iz gradu znebila vseh oklepov in sabelj. Zavrgla sta jih kar v naravo. A to še ni vse – domačini so pravili, da so stene gradu včasih krasile slike baročnih slikarjev, tudi slike mojstrov, kot je Vittore Carpaccio – in to ogromna platna. Vrednosti teh slik danes presegajo milijone evrov. Gospodinje, ki so tam stanovale, pa naj bi slike izrezale iz okvirjev, jih pogrnile po tleh in jih uporabljale kot preprogo.
Sodeloval in prijateljeval je tudi s soimenjakom in sokrajanom, akademskim slikarjem Benjaminom Kumprejem, ki je nedavno izgubil bitko s hudo boleznijo. »Leše brez Kumpreja niso več takšne, kot so bile,« pravi. »Z njegovo smrtjo so izgubile krono.« Zelo sta cenila delo drug drugega, tudi Kumprej je v starinah videl smisel in pomembnost. Pri starinarstvu namreč ne gre samo za osebno zadovoljstvo in lastno bogato zbirko zgodovinskih predmetov. Beno Mandl za sedanje in prihodnje rodove ohranja spomine na preteklost, predmeti učijo o kulturi in družbi, ki jo živimo danes in jo gojimo za naše prihodnje rodove.
Jon Petek
