Robi Jamnik: Stvari, ki požirajo največ denarja, delajo najmanj kulture

Foto: Osebni arhiv

Robi Jamnik je prvi, skupaj s svojimi džezovskimi prijatelji, koroški javnosti predstavil to skrito in neodkrito glasbeno zvrst, ki se je večkrat, kot pravi Robi, drži pridevnik »neposlušljiva«. Ko je v Ljubljani zmanjkalo volje in sredstev za organizacijo Festivala slovenskega jazza, je Robi Jamnik vzel stvari v svoje roke in preselil festival ter džezovsko društvo z dolgo tradicijo na Ravne na Koroškem. Letos bo v koroškem mestu džeza potekala že 11. sezona Jazz Ravne in peti Festival slovenskega jazza, za oba dogodka pa je zaslužen prav Robi. Seveda pa tu ni samo Robi ampak celotna ekipa, ki že desetletja potiska ravenski jazz naprej. Teh pa je, kot pravi Robi, za pol dvorane, če pridejo na koncert.

Foto: Osebni arhiv

Proračun prve sezone Jazza Ravne: 800 evrov

Robi, če začneva pri Jazzu Ravne: letos je že 11. sezona, od kod se vam je pred 11 leti porodila ideja, da bi naredili džezovski abonma?

Marsikdaj se na veliko razpreda, da se bi lahko nekaj naredilo. Večkrat pa ostane samo pri besedah, ni tistega, ki bi naredil prvi korak k uresničitvi. Povod je bil to, da smo s prijatelji rekli: »Naredimo!« Kaplja čez rob pa je bil moj sin Vid, ki je tudi džezist. Veliko sem ga vozil po raznih glasbenih dogodkih, ob tem pa sem razmišljal, da bi na Ravnah začeli organizirati jam sessione, pri čemer bi k nam začeli hoditi drugi glasbeniki. Žal smo predaleč od urbanih središč, kjer je večina teh ljudi. Jam sessioni se niso razvijali tako, kot bi se morali, saj smo vedno vabili glasbenike. Odločili smo se, da je bolje, da povabimo izoblikovano zasedbo. Prvo sezono smo izpeljali z 800 evri, danes je proračun mnogo večji. Potrebno pa je poudariti, da pri organizaciji nisem samo jaz pač pa celotna ekipa ljudi, ki že desetletje potiskajo ravenski džez naprej. Jaz vrtim jezik za intervjuje, delajo pa drugi. Moja Anica in Vid, Franc Kokal, Samo Kolar, Boštjan Čas, Irena Kučan, Nika Praper, Špela Peruš, Nina Novak, Mateja Celin, Neža Trobec, Ana Pisar, Domen in Danica Hudrap, Borut Godec, Miha Kolar, cela družina Črešnik, Ristič… In seveda celotna ekipa Kompleksa, del ZKŠTM Ravne, Aleksander Kotnik iz glasbene šole ravne, pa še koga sem sigurno pozabil. In ta mi bo na smrt zameril.

Organizacija takšnega dogodka, kot ga prirejate letos, mora biti velik finančni zalogaj. Vam pri tem pomaga tudi občina ali država?

Imamo občinsko podporo pa tudi podporo Ministrstva za kulturo RS. Ampak to je skromna podpora, ki zadošča za denimo tretjino potrebnih sredstev, če ne vrednotimo lastnega dela. Preostali dve tretjini pa prispevajo sponzorji, precej se nabere tudi od vstopnin, čeprav smo verjetno najbolj poceni glasbeni abonma v Sloveniji.

Foto: Osebni arhiv

Včasih je bilo učenje in igranje džeza ilegalna dejavnost

Zakaj se je džez na Koroškem pojavil šele pred desetletjem? Ali se po vašem mnenju pri glasbenem izobraževanju na Koroškem džez premalo izpostavlja, če sploh se?

Včasih je bil na Koroškem aktiven samo en džezist – Samo Kolar, ki je danes naš mentor in učitelj na glasbeni šoli na Ravnah. Pred prejšnjim vodstvom ravenske glasbene šole je bilo igranje in učenje džeza ilegalna dejavnost, Samo Kolar je izobraževanje izvajal prikrito. S prihodom novega ravnatelja Aleksandra Kotnika pa se je vse spremenilo. Samo Kolar je celo plačan, da vodi krožek v okviru glasbene šole. Otroke učiti džez je namreč najbolj naraven način učenja, bolj kot učiti klasiko. Otrok se nauči najbolj otroškega obnašanja – igrati po svoje. Zakaj starega človeka precej težje naučiš smučati? Ker se boji pasti. Otroci se tega ne bojijo. In otroci se ne bojijo narediti napake. Ko pa se naučijo slišati napako, potem napredujejo. Tisti glasbeniki pa, ki so jim deset let vbijali v glavo, da morajo zaigrati točno, tako kot piše v notah, se ne upajo zmotiti, ker imajo v glavi, da je to nekaj hudega, slabega.

Pa otroci v glasbenih šolah dovolj improvizirajo?

Marsikdo reče, da glasbena šola uči samo brati. Moraš znati pa tudi pisati. To, da zaigraš nekaj svojega. Konec koncev na naših glasbenih delavnicah otroci pridobijo veliko znanja in odstopajo od svojih vrstnikov. Ko grem na koncert mladinske sekcije pihalnega orkestra, sem prav ponosen – vsi tisti, ki smo jih učili v džez šoli, so solisti.

V okviru Festivala slovenskega jazza, ki ga na Ravnah na Koroškem prirejate že petič, tudi izobražujete. Kako poteka takšno džezovsko izobraževanje?

V festivalskem času so izobraževalne delavnice skoncentrirane, ker kakšen znan džezovski glasbenik k nam pride za dan, dva ali tri. Pripravljamo pa dve vrsti izobraževanj. Prvo je za glasbenike, tiste, ki hodijo v glasbeno šolo in znajo igrati inštrument, drugo pa je za tiste, ki v glasbeno šolo ne hodijo. Slednje delavnice organiziramo z Zavodom Petida za kulturno in umetnostno vzgojo. Lani smo izvajali projekt Zvoki mesta, pri katerem so otroci odšli poslušat svoj kraj, potem pa so igrali zvoke svojega mesta, ki so jih slišali. Zanimiva je bila razlika med Kotuljci in Ravenčani: prvi so imeli veliko lepšo glasbo, slišali so ptice, krave in naravo nasploh, drugi pa so slišali samo hrup, železarno in avtomobile. Projekt smo predstavili tudi v Cankarjevem domu v okviru Kulturnega bazarja. Izobraževanje za glasbenike pa se imenuje Marko skače, igrajo pa otroške ljudske pesmi v džez preobleki.

Kako to, da ste Festival slovenskega jazza pripeljali iz Ljubljane na Ravne?

Istočasno s Festivalom slovenskega jazza v Ljubljani smo organizirali spremljevalne prireditve tukaj, na Ravnah. Ampak Festivala slovenskega jazza v Ljubljani dvakrat niso izpeljali, mi pa svoje spremljevalne prireditve smo. Želeli so zapreti društvo in prekiniti organizacijo dogodka, ker niso več prejeli dovolj sredstev. Meni se je zdelo škoda društva s takšno tradicijo, zato smo ga prestavili na Ravne ter ga začeli sami naprej vzdrževati.

Foto: Osebni arhiv

Večina dobrega v kulturi se zgodi s strani prostovoljcev

V okviru letošnjega Festivala slovenskega jazza prirejate nekaj povsem novega, svežega, nekaj, kar še ni bilo nikoli videno in slišano. V mislih imam dogodek Viva Jazz Forma. Kako ste dobili idejo o združitvi džeza in ravenske forma vive?

Na Ravnah se večina dobrega v kulturi zgodi s strani prostovoljcev in z njihovim lastnim vložkom. Ravno stvari, ko požirajo največ denarja, delajo najmanj kulture. V obnovo in vzdrževanje forma viv na Ravnah se vloži veliko denarja, kar ne dvomim, da je nujno potrebno, vendar so forma vive še zmeraj namenjene le same sebi. Mi smo preizkusili, kako zvenijo vse forma vive, posneli smo njihove zvoke, in sicer tako, da imamo paleto le-teh, vse je opremljeno tudi z videoposnetki. Po forma vivah pa se igra s palicami za ksilofon, vibrafon pa tudi z godalnimi loki.

Letošnja novost je tudi gospel delavnica.

Džez namreč izhaja iz gospla. Ali pa so samo isti ljudje, ki so peli gospel, začeli igrati džez; neke skupne korenine imata, ki jih je težko zanikati, zato smo dogajanju dodali tudi gospel, čeprav to ni džez. Že dve leti v cerkvi prirejamo gospel koncerte, letos pa organiziramo tudi delavnico gospel petja za otroke.

Nekateri glasbeniki pravijo, da tisti glasbenik, ki zna igrati džez, zna igrati vse. Ali se strinjate s trditvijo, da je džez ena najtežjih, če ne celo najtežja glasbena zvrst?

Tako kot to lahko potrdimo, lahko tudi zanikamo. Odvisno, koga vprašaš. V bistvu je džez nekakšno komponiranje v tistem trenutku. Džezist si sproti izmišljuje zaigrano. Nekateri pravijo, da so džezisti zelo inteligentni ljudje, ker se morajo sproti prilagajati situaciji. Po drugi strani pa so mogoče večji lenuhi in svobodnjaki. Mogoče se glasbeniki odločijo za džez zato, ker jim komponiranje v danem trenutku ustreza bolj kot učenje nekih vnaprej zapisanih kompozicij. Seveda pa je vse povsem odvisno od tega, kako na stvar pogledamo: zgodi se lahko, da bo dirigent iz orkestra nagnal vrhunskega džezista, ker njemu in notnemu zapisu ne bo sledil tako dosledno.

Torej bi lahko dejali, da je džez eksperimentalna glasba?

Džez je tako ali tako eksperiment. Bistvo džeza je improvizacija. Kako globoko v improvizacijo pa džezist gre, je odvisno od njega in njegovega okusa. Tudi poslušalci si koncerte izbirajo po osebnih preferencah. Pravijo, da je treba publiko »vzgojiti«. Postopoma jim moraš dvigovati »prag bolečine«. Najprej jim džez predstaviš z lažjimi, bolj ritmičnimi koncerti, in postopoma nadgrajuješ z bolj eksperimentalnimi izvajalci.

Ali se v okviru Festivala slovenskega jazza in Jazz Ravne ukvarjate tudi s tem, da »vzgajate« publiko, da pridobivate nove poslušalce, za katere je džez še popolna tujka, ali se raje osredotočate na že obstoječe ljubitelje tovrstne glasbe?

Džez poskušamo zelo širiti med ljudi, zato organiziramo tudi gospel. V cerkev pridejo ljudje, ki do danes še niso poslušali džez koncerta. Pridejo zato, ker imajo radi črnsko duhovno glasbo. Potem, ko se jim to zdi poslušljivo, lahko poskusijo še kaj »težjega«. Džeza se po krivem drži predsodek, da je neposlušljiva glasba.

Kje je po vašem mnenju danes zvrst džez, in sicer globalno gledano? Glede na to, da je v medijih poplava komercialne pop glasbe, ki jo producirajo in servirajo dnevno, kot po tekočem traku, džez pa je treba poiskati, sam praktično ne najde javnosti.

Džezist Matevž Smerkol je lepo povedal, da je ogromno novinarjev, ki o džezu nikoli ne bodo spregovorili. Zato, ker sami niso dovolj izobraženi. O glasbi je pravzaprav zelo težko pisati, po drugi strani pa gre tu za nek elitizem. Večina novinarjev, ki pišejo o glasbi, v resnici piše o glasbenikih in z njimi povezanimi stvarmi, ne pa o sami glasbi. Pri džezu ne moremo govoriti, v katero smer gre, ker ne gre od ene točke proti drugi, ampak se širi v različne smeri. Veliko džezistov pa mora igrati še komercialno glasbo, in sicer zato, da si lahko z njo služijo kruh.

Jon Petek