Vsako človekovo poseganje v naravo pušča posledice, bodisi na živalih, rastlinah bodisi ljudeh. A vsak poseg nima nujno zgolj negativnih posledic. Dravograjsko jezero in naravna bogastva, ki jih hrani, brez človekovih dejanj pred približno 70 leti danes ne bi bilo.
Dravograjsko jezero pravimo delu Drave, kjer se je zaradi izgradnje hidroelektrarne tok reke tako upočasnil, da se je Drava v tem del spremenila v skoraj stoječo vodo. Pred letom 1945 je bila Drava v Dravogradu dosti bolj hitra, njen tok je spominjal na alpsko reko, po izgradnji jezu pa se je vodno in obvodno življenje začelo spreminjati. Leta 1945 je bila hidroelekrarna tudi tarča bombardiranja s strani zaveznikov, obnova posledic je trajala deset let.
Zaradi upočasnjenega toka, ki je posledica človekovega poseganja v reko, se rečni habitati popolnoma spremenijo. Nekateri koroški ribiči so mnenja, da se je z izgradnjo hidroelektrarn začel propad rečnega življenja v Dravi; reka je kalna, polna usedlin, jezovi pa ovirajo ribam drstitvene poti, ki so lahko dolge tudi od 50 do 100 kilometrov. Tudi načrtno nihanje vode za potrebe hidroelektrarne ogroža drstenje rib, saj ikre zaradi nenaravnega padca gladine vode večkrat ostanejo na suhem. A narava se drugačnim pogojem, ki jih je ustvaril človek, prilagaja. Za hidroelekrarno, kjer je tok reke povsem spokojen, so se začele kopičiti velike količine blata, ki so postopoma postale višje od gladine vode. Tako so nastali jezerski otočki, na njih pa so se naselile vodne rastline – otoke pokrivata predvsem rogoz in trs. Ti so skozi čas postali vedno večji, nekateri so se celo spojili z obrežjem Drave.
Kako se je v preteklosti spreminjalo življenje v Dravi in ob njej, pa nas učijo tudi bajke. Mamica Dravica oziroma Pravljica o Dravi govori o tem, od kdaj na Koroškem rasteta rž in pšenica.
Bilo je še v tistih časih, ko v naših krajih še niso poznali rži in pšenice. Tedaj je ob Dravi živel bogat ribič, ki si je vse svoje bogastvo ustvaril z lovljenjem rib v reki Dravi. Ves srečen se je hotel Dravi zahvaliti in jo je vprašal: “Mamica Dravica, kako se ti naj zahvalim, ker si mi pomagala do blagostanja?” Reka Drava mu je odgovorila: “Podji daleč po svetu, tam boš našel veliko ljudi, ki imajo bel in ržen kruh. Od vsakega mi prinesi en hlebec kruha.” Ribič se je odpravil v lepe tuje kraje. Kupil je dva hlebca, kakor mu je naročila reka Drava. Ko je prišel k reki, je vrgel hleb pšeničnega in hleb rženega kruha v Dravo. Reka Drava je nato začela naraščati in je poplavila ves desni in levi breg. Ko pa je voda odtekla, je začela zemlja poganjati rž in pšenico.
Narava je torej začela spreminjati Dravo in njeno okolico, zaradi nastalih otokov in bližine gozda pa je Črneški zaliv postal tudi dom bobrov. Tudi življenje in obstoj bobrov so pred približno 200 leti močno ogrozila človekova dejanja; na robu izumrtja so se znašli zaradi pridobivanja krzna, v 18. stoletju so bili prestižni predvsem klobuki iz bobrove kože. S tem, ko so bobri evropsko zavarovana živalska vrsta, se je njihovo življenje ohranilo, leta 2006 pa so se vrnili tudi na Koroško.
Ptičja selitvena postaja
Območje Dravograjskega jezera kot tudi drugi predeli reke Drave spadajo pod območje Natura 2000 – omrežje posebnih varstvenih območij, razglašenih v državah članicah Evropske unije. Na območju Dravograjskega jezera namreč najdemo rastline in živali, katerih obstoj je ogrožen, zanimiva pa je tudi njihova raznovrstnost. Že pred desetletji sta domačina Branko Vreš in Davorin Vrhovnik raziskovala življenje ob in v Dravskem jezeru ter na tem območju naštela prek sto različnih vrst ptic. A ne samo to, Dravograjsko jezero je tudi nekakšna selitvena postaja za ptice selivke. “Ko se ptice selijo v toplejše kraje, je Dravograjsko jezero točka, kjer se spočijejo in okrepčajo, da lahko nadaljujejo svojo pot,” nam pojasni Branko Vreš.
Ptice so najzanimivejše živali na otokih, sta Davorin Vrhovnik in Branko Vreš zapisala v stokovnem članku Živi svet Dravograjskega jezera, objavljenem v reviji Proteus pred nekaj desetletji. V članku omenjata 123 različnih vrst ptic, a sta bila mnenja, da se tam nahaja še več vrst, ki jih nista uspela opaziti. Danes naj bi se v Črneškem zalivu nahajalo okoli 170 različnih vrst, tako preletnih kot stalnih.
Poleg ptičev v in ob Dravskem jezeru živi veliko drugih živalskih vrst, ki so značilna za močvirnata okolja in ki so v naravi prava redkost. Poleg živalskega sveta Dravograjskega jezera je pestro tudi rastlinje. Vreš je v 80. letih v Črneškem zalivu naletel na vodno kislico, izjemno redko in ogroženo rastlino. Redka vrsta je tudi velika trobelika, zelo strupena rastlina, ki jo najdemo samo na nekaj poznanih lokacijah v Sloveniji.
“Le kje je meja človekove nenasitnosti?”
Tudi Vreš in Vrhovnik v članku opozorita na nekatera nepremišljena in neprimerna človekova dejanja v Dravograjskem jezeru, ki je škodilo življenju redkih vrst ptic in drugih živali. Dotaknila sta se ribičev, ki so med ribolovno sezono preganjali ptiče, saj se nekatere ptičje vrste prehranjujejo z ribami. “Zgodilo pa se je celo, da si je hotel nek ribič privoščiti slastno večerjo, zato si je s trnkom ulovil laboda in ga zaklal. Le kje je meja človekove nenasitnosti?” se zgroženo sprašujeta v članku. Tudi lovci so pred desetletji z umetnim naseljevanjem rac rušili ravnotežje obstoječih vrst ptičev, ki se tja niso naselili s pomočjo človekove roke. Lovci so se večkrat ob streljanju zaščitenih vrst ptičev zgovarjali, da ti ptiči delajo škodo, ali pa so želeli le trofejo redkega pernatega prebivalca Dravograjskega jezera. Danes so pravilniki lova in ribolova povsem drugačni kot v 80. letih prejšnjega stoletja in zapisani tako, da dobro varujejo že tako ogroženo naravo in konkretno kaznujejo kršitelje.
Na Dravograjskem jezeru je zgrajen tudi pomol, ki služi za privez čolnov. Zgrajen je bil v okviru projekta Drava kot priložnost, tako kot tudi drugi pomoli na reki Dravi v Zgornji Dravski dolini, a čolna v tej vodi ne bomo uzrli – država namreč omejuje in prepoveduje plovbo s čolni na motorni pogon v delu Drave, ki teče po Zgornji Dravski dolini. Zato so se o uspešnosti projekta Drava kot priložnost izoblikovala različna mnenja. Omejevanje plovbe negativno vpliva predvsem na turizem doline, ki z obstoječo turistično ponudbo nekako ne more in ne zna najti pravega razvoja. Župani in turistični delavci upajo, da se bo uredba o plovnosti v bližnji prihodnosti spremenila in prilagodila potrebam razvojnih potencialov doline, ob tem pa upajo tudi na čimprejšnjo izgradnjo Dravske kolesarske poti, ki zna v dolino pritegniti še kakšnega turista več.
Človek je torej v tem delu Drave povsem spremenil življenje rastlin in živali. Iz alpske reke je pred 50 leti ustvaril jezero, rastlinski in živalski svet pa se je temu prilagodil. “Narava vedno najde rešitev,” pravi Branko Vreš, ko govoriva o drastičnih spremembah, ki jih je življenje v Dravi in ob Dravi doživelo v zadnjem stoletju. Človekovo poseganje v naravo nima ravno pozitivnih učinkov, a narava se prilagaja, popravlja uničeno in ustvarja na novo.
Jon Petek
