Občasno berem blog Jožeta P. Damijana (čeprav imam o njegovem razumevanju ekonomije zelo slabo mnenje) in sem naletel na zanimiv blogu o tem, kako je postal kolonializem sistem za črpanje rent (citiram JPD): zahodne države so s prirejenimi pravili sebi v prid vzpostavile ekstraktivni globalni institucionalni sistem, prek katerega so črpale bogastvo iz globalnega juga ter obogatile sebe, države globalnega juga pa pustile v revščini.
Pri tem se JPD sklicuje na raziskave T. Pikettya, ki je dokazano levo (socialistično usmerjen ekonomist) in priporoča kot ukrepe samo še več države. Vendar pa vsi levo usmerjeni ekonomisti pozabljajo nekaj bistvenega, kolonializma že davno ni več! Več kot 50 let ni kolonializma v klasični obliki! In zakaj so azijske države, ki so bile v začetku dvajsetega stoletja revnejše od večine afriških države lahko naredile tak preboj! Recimo Vietnam, ki
je bil v sedemdesetih letih najbolj revna država na svetu, kar niso uničile ameriške bombe (mimogrede, na Vietnam so Američani zmetali veliko več bomb, kot vsi zavezniki skupaj v drugi svetovni vojni na Nemčijo) je pa uničilo plansko komunistično gospodarstvo, ima sedaj konstantno gospodarsko rast in je industrijsko dokaj razvita država in vedno več ljudi se izvija iz primeža revščine. Zakaj? Ali pa Kitajska, po strahotni revščini v času velikega skoka naprej, se konstantno razvija in je postala gospodarska velesila. Zakaj? Tu je še Indija, ki se je šele pred relativno kratkim časom izvila iz neke čudne oblike kvazisocialističnega razmišljanja in postaja pomemben igralec na svetovnem trgu! Zakaj? In ne pozabimo Singapur. Pa so bili Vietnam, Singapur in Indija ravno tako »eksploatirane« kolonije. Zakaj potem taka razvojna razlika med azijskimi in afriškimi državami. Ene gospodarski tigri (azijske države), drugi gospodarski bolniki (Afrika).
Odgovor lahko najdemo kar v Afriki. Poglejmo samo razliko med sosednjima državama Burundijem in Ruando. Leta 1994 sta bili približno nekje na enakem nivoju, kar se tiče gospodarstva in revščine. In kje sta danes, Burundi je ena od najrevnejših držav na svetu, če ne celo najrevnejša, Ruanda pa je afriški »tiger« gospodarske rasti. Neverjetno se je znižala stopnja revščine, država se industrializira, postala je zanimiva tako za tuje naložbe kot tudi za turiste. Stopnja korupcije je nižja kot v Sloveniji. Zakaj?
In odgovor je enostaven. Vendar ga levi ekonomisti nikakor ne bodo hoteli priznati. Nevidna roka Adama Smitha deluje! Trg deluje! Vse naštete države so začele gospodarsko rasti, ko so začele sproščati trg, ko so dopustile svobodo zasebni iniciativi. Posledično se je zmanjšala tudi korupcija, saj bolj kot je trg svoboden in manj kot je nesmiselnih omejitev ter planiranja, manj je možnosti za korupcijo. Torej je tudi v bivših kolonijah možen gospodarski preboj. Vendar pa je za vlade teh držav lažje, kot da bi sprostile trg in znižale stopnjo korupcije, več kot petdeset let po osamosvojitvi jokati razvitemu zahodu: izkoriščali ste nas, sedaj pa nam dajte denar! Koliko milijard dolarjev pomoči se je že zlilo v Afriko?
In kdo so največji prejemniki mednarodne denarne pomoči? Najbolj skorumpirani režimi! Razviti svet pa s svojo pomočjo dejansko ohranja te režime pri življenju. Npr. Hamas, ki se je dejansko financiral z mednarodno humanitarno pomočjo, režimi v Jemnu, Sudanu… pa v Aziji Taliban. V teh državah prostega trga ni, je pa zato veliko korupcije. In levi ekonomisti bi radi še več pomoči, še več dogovarjanja… skratka še več države. V tem blogu se JPD sklicuje tudi na Danija Rodrika s Harvarda, ki je že zdavnaj v knjigi “One Economics, Many Recipes” na podlagi empirične analize pokazal, da ni splošnega recepta za razvoj, pač pa ima vsaka država sebi lasten recept politik, ki so ji pomagale pri razvoju. In edino tu ima prav, ni enotnega recepta. Kar deluje v eni državi, ni nujno, da bo delovalo tudi v drugi. Neprecenljivo. In če parafraziram še drugi del slogana mastercarda: Za vse ostalo pa je tu prosti trg!
