Primeri mišje mrzlice tudi na Koroškem

NIJZ je včeraj objavil podatke o obolelih za mišjo mrzlico v zadnjih sedmih mesecih. Koroška je tretja slovenska regija po številu obolelih, največ primerov so zabeležili v jugovzhodni Sloveniji in v Podravju.

»Hemoragična mrzlica z renalnim sindromom (mišja mrzlica), je akutna nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo hantavirusi. Med temi ločimo več antigensko različnih vrst, ki se med seboj ločujejo tudi po vrsti gostitelja, kakor tudi glede na geografsko pojavljanje. Bolezen so prvič opisali japonski zdravniki v Mandžuriji in ruski v Sibiriji,« so zapisali na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Na ponovni porast mišje mrzlice je po mnenju NIJZ vplivalo vreme. Mila zima in zadostna količina padavin ter razpoložljivost hrane so dejavniki, ki povečajo razmnoževanje glodavcev.

Porast mišje mrzlice je NIJZ zabeležil tudi leta 2017, še prej pa leta 2012 in 2008. Letošnji izbruh mrzlice pa je največji doslej, v prvih sedmih mesecih letošnjega leta so obravnavali 204 primere. Največ obolelih so zabeležili v jugovzhodni Sloveniji, in sicer 79, v Podravju je zbolelo 62 ljudi, na tretjem mestu pa se je znašla Koroška z 19 obolelimi.

Tabela obolelih po statističnih regijah

JV Slovenija78
Podravje62
Koroška19
Posavje11
Osrednjeslovenska10
Pomurje7
Primorsko-notranjska6
Savinjska4
Gorenjska3
Zasavje2
Goriška2

 

Povzročitelj mišje mrzlice, način prenosa, dovzetnost za okužbe ter simptomi in znaki bolezni

 »Mišjo mrzlico povzročajo RNA virusi iz rodu Hanta, ki spadajo v družino Bunyaviridae. Poznanih je več kot 25 antigensko različnih virusnih vrst. Bolezen pri ljudeh povzročajo predvsem virusi Hantaan, Seoul, Puumala in Dobrava. V Sloveniji   bolezen povzročata predvsem virusa Puumala in Dobrava,« so zapisali na spletni strani NIJZ. Čas od okužbe do nastanka znakov bolezni je običajno 2 do 4 tedne, lahko pa vse od nekaj dni do dveh mesecev.

Povzročitelj kroži v naravnih  žariščih  predvsem med glodavci, kot so miši, voluharji in podgane, ki so kronični nosilci. Ljudje smo naključni gostitelji virusa. Predpostavlja se, da se bolezen z glodavca na človeka prenese preko vdihavanja virusov, ki se nahajajo v delcih izločkov (seč, iztrebki, slina) glodavcev. S temi iztrebki se okuži hrana, voda in okolje.

Bolezen se običajno pojavlja v pomladansko – poletnih in jesenskih mesecih, ko se ljudje več zadržujejo v naravi oziroma opravljajo delo na polju in v gozdu. Pogosto je povezana z opravili na vrtu, polju, dejavnostmi v naravi – taborjenjem, kopanjem, zlasti na divjih kopališčih, rekreacijo oziroma čiščenjem mest, kjer so vidni sledovi in ali iztrebki glodavcev. Bolezen se pogosteje pojavlja na podeželju pa tudi v mestih, kjer  glodavci z iztrebki onesnažijo predmete in hrano v kleteh, skladiščih.

Bolezen poteka v več fazah, bolezenski znaki pa so deloma odvisni tudi od vrste virusa, ki je okužbo povzročil. V prvi fazi, ki traja nekaj dni je prisotna predvsem visoka vročina, mrzlica, močan glavobol, močne bolečine v ledvenem predelu in trebuhu. Pojavijo se bolečine pri gibanju očesnih zrkel, očesne veznice so močno pordele, bolnik je v obraz rdeč, kot bi bil opečen po sončenju. Pri lažji obliki se v tej fazi obolenje tudi konča in pride do ozdravljenja brez posledic.

V težkih primerih bolezni, po nekaj dnevih visoke vročine nastopi hipotenzivna faza, ko pride do nenadnega  padca  krvnega pritiska. Bolnik postane nemiren, pojavijo se motnje zavesti,  krči, krvavitve v koži in sluznicah.

Temu obdobju sledi obdobje, kjer prevladujejo znaki odpovedi ledvic (skromno izločanje urina, prisotnost beljakovin  in krvi v urinu). V tem obdobju je tudi velika nagnjenost h krvavitvam. To obdobje traja nekaj dni, lahko pa v tej fazi bolnik tudi umre. Smrtnost bolezni je 5 do 15%.

Pojav povečanega izločanja seča ( poliurija) oznanja obdobje ozdravljenja. To obdobje lahko traja več tednov  ali mesecev in se konča s popolnim ozdravljenjem. (Vir: NIJZ)

NK